Danes nas je zapustil izjemni kitarist Alan Jakin.
Bil je
ustanovitelj skupin Era in Go, član skupine Jutro in dolgoletni član
skupine Avtomobili, s katero je posnel 6 studijskih albumov. Slišimo ga lahko tudi
na ploščah Zorana Predina, Tomaža Domicelja ter Mirana Rudana. Posnel je
tudi zgoščenko Odmev Kapjlic z avtorsko glasbo na poezijo Alje Furlan.
Ali po domače kompaktna kaseta, pogosto tudi avdio kaseta, kasetni trak, kaseta ali preprosto trak, je magnetni trak, oblikovan za zvočni zapis. Tržišču je bila predstavljena leta 1963, po letu 2000 pa ob povečani uporabi digitalnih medijev njena uporaba izginja. Kaseta vsebuje analogni podatkovni zapis,
magnetni trak pa je podolžno razdeljen na dva dela, zato ima kaseta dve
t. i. strani. Navadno je vsaka stran kasete omogočala 30 do 45 minut
zvočnega zapisa, redkeje tudi 60.
Prva kaseta v Sloveniji (ZKP RTV) je bila izdana 1970, zadnja v redni proizvodnji pa 2006.[1]
Kako izdelujejo kasete
Ko
se je v začetku leta 1963 na trgu prvič pojavila kaseta holandskega
proizvajalca Phillipsa, naj bi bila predvsem poceni nadomestek za dokaj
drage magnetofonske kolute. Ravnanje s kaseto je zelo preprosto,
botrovala pa je tudi naglemu razvoju majhnih prenosnih magnetofonov na
baterije. Doživela je velik uspeh. Po njej so se zgledovali se drugi
proizvajalci tudi zato,ker je omogočala predvajanje stereofonskih
posnetkov na monofonskih aparaturah in obratno. Razširila se je po celem
svetu pod imenom kompaktna kaseta CC. Z izpopolnjenimi elektronskimi
sestavnimi deli malih magnetofonov je pozneje strokovnjakom uspelo
odstraniti pomanjkljivosti ozkega traku v kaseti in njegove dokaj majhne
hitrosti, tako da »navadno« kaseto danes uporabljajo tudi pravi
poznavalci hi-fi zvoka. Kot trak na kolutu lahko tudi kaseto kupite
neposneto in jo pozneje posnamete s poljubno glasbo. Povemo naj še, da
danes na svetu vsak mesec proizvedejo na milijone kaset.
Kako pa na trak posnamejo glasbo? Delo poteka takole. Najprej v
studiu s posebej razmeščenimi mikrofoni posnamejo glasbo in jo prek
mešalne mize posnamejo na originalni magnetofonski trak širine 6,25 mm. S
tega traku glasbo prekopirajo na delovni original, imenovan master.
Master je natančen vzorec posnetka na obeh straneh traku v bodoči
kaseti. To pomeni, da je pri stereofonskem posnetku ena polovica širine
traku ozvočena z desno (D) in levo (L) sledjo, druga polovica širine pod
njo pa prav nasprotno z obrnjeno sledjo,»ki pride na vrsto, ko kaseto
obrnemo. Tak je tudi dogovor za označevanje na kasetah.
Kopiranje se začne s presnemavanjem posnetka z mastra na ozek trak
širine 3,81 mm na napravi za naglo presnemavanje. 360mm dolg master,
katerega konec je zlepljen z začetkom, se neprestano odvija mimo
snemalne glave. Signal s snemalne glave nenehno korigirajo in ojačujejo
ter ga hkrati pošiljajo v devet kopirnih magnetofonov z velikimi koluti
traku širine 3,81 mm. Kopiranje je glede na normalno predvajalno hitrost
kasete dvaintridesetkrat pospešeno. V šestindvajsetih minutah se na
vsakem magnetofonu presname 2500m traku s trideset ali štirideset
programi, odvisno od igralne dolžine kasete. Med koncem starega in
začetkom novega programa se vsakokrat neslišno posname tako imenovan
cue-ton s frekvenco 6.5 Hz.
Kvaliteto zvočne kopije kontrolirajo na začetku vsakega novega
kopiranega traku (C). Merijo nivo signala na obeh kanalih. Odstopanje
signala od šuma mora biti najmanj 45 decibelov, kar je enako
kvalitetnemu posnetku na povprečnih gramofonskih ploščah. Posneti koluti
ozkega traku potujejo v oddelek »konfekcioniranja« (D), kjer se
posamezni posneti programi avtomatično navijejo na kasete z oznako C-O,
mehanizem pa jih pri cue-tonu samodejno odreže. Posamezni deli kasete so
prikazani na sliki E.
Za polnjenje kaset skrbijo avtomati (D). Pnevmatično in elektronsko vodene naprave izvajajo naslednje operacije:
Iz kasete C-O potegnejo neposneti začetek traku in ga prerežejo na polovico.
Z lepilnim trakom zalepijo začetek posnetega traku na neposneti trak.
Z veliko hitrostjo navijejo posneti del traku na kaseto in ga pri cue-tonu odrežejo.
Nato z lepilnim trakom zalepijo konec posnetega traku na neposneti del traku, ga navijejo do konca in izvržejo kaseto.
Avtomati pri teh opravilih dosežejo zelo veliko produktivnost, celo
do sto osemdeset kaset na uro. Temu sledi kontrola mehaničnih lastnosti
vsake kasete.
Etiketirni stroj prelepi kasete z obeh strani s samolepilnimi
nalepkami (V.), na katere po potrebi vpišejo podatke: od meseca in leta
proizvodnje do izvajalcev in naslovov melodij. Sedaj je treba samo še
vložiti kaseto v plastično zaščitno škatlico, kar naredi pakirni avtomat
(F). Na uro vstavi v embalažo okoli tri tisoč petsto kaset. Naslednji
stroj pa nato samo še zloži po pet kaset na kup in jih zavije v folijo.
Kako je treba ravnati s kaseto, da bo igrala dolgo in dobro?
Ko ste kaseto preigrali, jo morate vložili nazaj v zaščitno škatlico.
Ne hranite kaset v bližini virov toplote, na mestih, kjer sije sonce,
na mokrem ali v bližini magnetnega polja (na primer v bližini
transformatorja). Kaseto poslušajte vselej do konca. Najmanj dvakrat na
leto morate kaseto v magnetofonu na hitro previti. Proizvajalec vse
kasete mehanično preizkusi. Če kasete slabo igrajo, je torej mogoče, da
je napaka na vašem magnetofonu. Če je zvok slab in top, to je brez
visokih frekvenc, ali pa jakost niha, je napaka običajno naslednja:
- Kaseta se zatika (ponovno jo z občutkom pazljivo vstavite v magnetofon).
- Pritisno peresce z blazinico preveč ali pa premalo pritiska trak
kasete ob glavo magnetofona (morda glava ni očiščena?) Napako odpravimo
tako, da naravnamo pritisk pritisnega peresca.
- Nihanje signala povzroča sunkovito navijanje traku. Krivec je
ponavadi poševno obrnjen ali slabo postavljen pritisni valjček v
magnetofonu. Trenje se stopnjuje, dokler se navojni kolut ne zaplete.
Trak se navija naprej in vlečni valjček ga potiska v notranjost
magnetofona. Nazadnje pride do blokiranja pogonskega mehanizma. Če
magnetofon pravočasno izključite, lahko trak še izvlečete, če ste
pazljivi. Ponavadi pa je tako zmečkan, da morate najbolj poškodovani del
odrezati in ga z enako širokim samolepilnim trakom na lesketajoči se
strani zalepiti. To napravite tako, da trak prekrijete s trakom in oba
traka postrani prerežete. Tako sta oba odrezana natančno enako, zaradi
poševnega reza pa lepilni trak bolje drži. Za lepljenje uporabljajte
raje kvaliteten lepilni trak (najraje tistega za lepljenje filmov),
tako, da se lepilo ne bi sčasoma razmazalo in zlepilo traku na kolutu.
Če opazite, da vlečni mehanizem s težavo vleče trak, poskušajte
kaseto nekajkrat na hitro previti ali pa jo izvlecite in nekajkrat
udarite z njo po kakšnem mehkem predmetu ali pa kar po roki. tako da se
bo trak na kolutu poravnal.
Velikost in dolžina kaset
Kompaktne kasete CC imajo igralno dolžino traku 60, 90 ali 120 minut.
Najprimernejše so kasete z dolžino 60 minut, še posebej za magnetofone v
avtomobilih. Da bi pri kasetah dosegli čim boljšo kvaliteto zvoka, so
proizvajalci izdelali tudi velike kasete (E1 kasete) s trakom širine
6,25mm in z večjo hitrostjo navijanja - 9,5cm na sekundo.
Nasprotno temu pa je danes po zaslugi miniaturnih diktafonov in
modernih walkmanov zelo razširjena tudi miniaturna kaseta, ki skorajda
ni večja od škatlice vžigalic. Hitrost navijanja traku pri miniaturnih
kasetah je 2,4cm na sekundo, kvaliteta zvoka pa je ne glede na majhnost
na dokaj visoki ravni.
Zapis iz 3. številke TIM-a letnik 26. 1987
Kratka zgodovina avdio tehnike
Že od začetkov kinematografije so poskušali sliki dodati tudi
zvok. Do druge polovice dvajsetih let, ko so tudi tehnične izboljšave
omogočale dokaj kakovostno reprodukcijo, so to počeli precej neuspešno.
Čeprav je že Edison uspešno spojil fonograf s kinetoskopom, je pravi
zvočni film prišel v kinodvorane šele leta 1927, kjer pa zvok še ni bil
zapisan na filmski trak ampak je bil predvajan z gramofonske plošče.
Leta 1877 posneta recitacija otroške pesmice “Mary had a little Lamb”
je prvi uspeli poskus snemanja in reprodukcije zvoka, ki je uspela T. A. Edisonu. Napravo je poimenoval fonograf. Do leta 1890 je postala precej popularna gramofonska plošča.
Plošča se je vrtela s hitrostjo 78 vrtljajev na minuto in je lahko
predvajala 4-5 minut zvoka. Teslino odkritje radijskih valov (prenos
električne energije na daljavo) je omogočilo prvo radijsko oddajanje in
leta 1920 je prva komercialna radijska postaja pričela z oddajanjem. Po
letu 1920 je gramofonske plošče počasi začel zamenjevati električni
način zapisa. Ta je omogočal ojačanje in mešanje iz zvočnih vibracij v
zraku pretvorjenih električnih signalov. Tovrstna uporaba elektrike je
zahtevala tudi nov sistem zvočne reprodukcije. Rodil se je zvočnik.
Pred koncem 1930. let je filmski industriji uspelo zvok zapisati tudi
na filmski trak. Na traku so zato morali zmanjšati širino slike za
fotooptični zapis zvoka. S tem so uspešno rešili problem sinhronizacije,
ki so ga neuspešno reševali pri ostalih sistemih ozvočenja filma.
Velik tehnološki preskok se je zgodil leta 1948, ko je podjetju Columbia Records uspelo narediti gramofonsko ploščo LP
(long play) manjših dimenzij od prvotne in z večjo kapaciteto zvočnega
zapisa. Na 30 cm ploščo so s pomočjo nove tehnologije in z zmanjšanjem
hitrosti na 33 1/3 vrtljajev na minuto uspeli shraniti do 30 minut
zvoka. Naslednje leto je podjetju RCA Victor uspelo narediti ploščo
premera 15 cm in s pomočjo hitrosti 45 vrtljajev na minuto shraniti 8
minut zvoka.
Poskuse z magnetnim snemanjem so v laboratorijih izvajali že konec
19. stoletja, vendar je šele leta 1940 uspel prvi zapis na tanko bakreno
žico, ki jo je kasneje zamenjal poliesterski trak prevlečen s tankim
slojem kovinskih delcev. Velika prednost elektromagnetnega zapisa je bila v uporabi ene glave tako za zapis kot tudi predvajanje zvoka.
Na začetku je snemanje zvoka bilo zgolj monofonično – posneto je bilo
s pomočjo enotočkovnega vira. Prvi patent o stereo zvoku so prijavili
že leta 1931 vendar so ga šele leta 1965 uspešno uporabili v komercialne
namene. Tega leta so uvedli stereofonske trakove,
trakove, ki so bili sposobni hraniti dva ločena kanala, leta 1958 pa še
stereo fonografskih nosilcev zvoka (gramofonske plošče). Filmske
projekcije so poskušali opremiti tudi z večkanalnimi zvočnimi sistemi,
ki pa v tistem času niso bili tehnično dovršeni. Prvi poskus je izvedel
Disney z večkanalnim sistemom za film Fantasia že leta 1940.
Leta 1963 je Philips predstavil avdio kaseto, ki je
sprva bila namenjena poslovnim diktafonom, vendar je hitro postala
popularna za snemanje glasbe. Tako so že leta 1966 začeli s prodajo
posnetih zvočnih, predvsem glasbenih kaset, ki so postale alternativa gramofonskim ploščam. Dolby NR (Dolby
noise reduction – sistem zmanjševanja šuma podjetja Dolby
Laboratories), ki so ga uvedli že leta 1969, je postal temelj za
današnji Dolby Digital sistem prostorskega zvoka, ki se uporablja v DVD in BR video sistemih. Leta 1979 Sony predstavi svoj Walkman, majhni, prenosni kasetofon in leta 1982 število prodanih avdio kaset prvič preseže število prodanih gramofonskih plošč.
S Philipsovo in Sonyjevo predstavitvijo Compact Disc Digital Audio sistema (CD) se leta 1982 začne digitalna doba zvoka.
Digitalno snemanje zvoka je zasnovano na vzorcih (samples), ki
predstavljajo električni signal v digitalni obliki. Za predstavitev
električnega signala uporablja pulse-code modulacijo (PCM), ki se
uporablja v večini današnjih digitalnih avdio sistemih (CD, DAT –
digital audio tape, laserdisc, DVD in BR). Kljub številčnim prednostim,
ki jih je imel CD, je njegova največja pomanjkljivost bila ta, da ni
omogočal snemanja. To pomanjkljivost so želeli izkoristiti drugi
proizvajalci z uvedbo novih sistemov (DAT, DCC, MiniDisc), vendar bolj
ali manj neuspešno.
Sony in Philips sta nadaljevala z razvojem CD formata predvsem na
področju multimedije (CD-interactive). Ostala podjetja pa so CD, kot
optični medij, razvijala za shranjevanje računalniških podatkov.
Današnji avdio sistemi uporabljajo različne pomnilniške medije, ki
omogočajo shranjevanje kompresiranih podatkov, kar zmanjšuje stroške
produkcije in omogoča enostavnejšo uporabo tudi v studijske namene. V
uporabi so številčni kompresirani zvočni formati (MP3, AAC, AC3, FLAC in
podobni), ki se med seboj razlikujejo po načinu kompresije (izgubni in
neizgubni), hitrosti vzorčenja (32kHz, 44,1kHZ, 48kHz, 96kHZ in več) ter
natančnosti vzorca (8bit, 16bit, 24bit).
vir: Taylor. Jim, DVD Demystifed Second edition, New York: McGraw-Hill Professional, 20
