COMPACT CASSETTE

Ali po domače kompaktna kaseta, pogosto tudi avdio kaseta, kasetni trak, kaseta ali preprosto trak, je magnetni trak, oblikovan za zvočni zapis. Tržišču je bila predstavljena leta 1963, po letu 2000 pa ob povečani uporabi digitalnih medijev njena uporaba izginja. Kaseta vsebuje analogni podatkovni zapis, magnetni trak pa je podolžno razdeljen na dva dela, zato ima kaseta dve t. i. strani. Navadno je vsaka stran kasete omogočala 30 do 45 minut zvočnega zapisa, redkeje tudi 60.
Prva kaseta v Sloveniji (ZKP RTV) je bila izdana 1970, zadnja v redni proizvodnji pa 2006.^[1]

Kako izdelujejo kasete

Ko se je v začetku leta 1963 na trgu prvič pojavila kaseta holandskega proizvajalca Phillipsa, naj bi bila predvsem poceni nadomestek za dokaj drage magnetofonske kolute. Ravnanje s kaseto je zelo preprosto, botrovala pa je tudi naglemu razvoju majhnih prenosnih magnetofonov na baterije. Doživela je velik uspeh. Po njej so se zgledovali se drugi proizvajalci tudi zato,ker je omogočala predvajanje stereofonskih posnetkov na monofonskih aparaturah in obratno. Razširila se je po celem svetu pod imenom kompaktna kaseta CC. Z izpopolnjenimi elektronskimi sestavnimi deli malih magnetofonov je pozneje strokovnjakom uspelo odstraniti pomanjkljivosti ozkega traku v kaseti in njegove dokaj majhne hitrosti, tako da »navadno« kaseto danes uporabljajo tudi pravi poznavalci hi-fi zvoka. Kot trak na kolutu lahko tudi kaseto kupite neposneto in jo pozneje posnamete s poljubno glasbo. Povemo naj še, da danes na svetu vsak mesec proizvedejo na milijone kaset.

Kako pa na trak posnamejo glasbo? Delo poteka takole. Najprej v studiu s posebej razmeščenimi mikrofoni posnamejo glasbo in jo prek mešalne mize posnamejo na originalni magnetofonski trak širine 6,25 mm. S tega traku glasbo prekopirajo na delovni original, imenovan master. Master je natančen vzorec posnetka na obeh straneh traku v bodoči kaseti. To pomeni, da je pri stereofonskem posnetku ena polovica širine traku ozvočena z desno (D) in levo (L) sledjo, druga polovica širine pod njo pa prav nasprotno z obrnjeno sledjo,»ki pride na vrsto, ko kaseto obrnemo. Tak je tudi dogovor za označevanje na kasetah.

Kopiranje se začne s presnemavanjem posnetka z mastra na ozek trak širine 3,81 mm na napravi za naglo presnemavanje. 360mm dolg master, katerega konec je zlepljen z začetkom, se neprestano odvija mimo snemalne glave. Signal s snemalne glave nenehno korigirajo in ojačujejo ter ga hkrati pošiljajo v devet kopirnih magnetofonov z velikimi koluti traku širine 3,81 mm. Kopiranje je glede na normalno predvajalno hitrost kasete dvaintridesetkrat pospešeno. V šestindvajsetih minutah se na vsakem magnetofonu presname 2500m traku s trideset ali štirideset programi, odvisno od igralne dolžine kasete. Med koncem starega in začetkom novega programa se vsakokrat neslišno posname tako imenovan cue-ton s frekvenco 6.5 Hz.

Kvaliteto zvočne kopije kontrolirajo na začetku vsakega novega kopiranega traku (C). Merijo nivo signala na obeh kanalih. Odstopanje signala od šuma mora biti najmanj 45 decibelov, kar je enako kvalitetnemu posnetku na povprečnih gramofonskih ploščah. Posneti koluti ozkega traku potujejo v oddelek »konfekcioniranja« (D), kjer se posamezni posneti programi avtomatično navijejo na kasete z oznako C-O, mehanizem pa jih pri cue-tonu samodejno odreže. Posamezni deli kasete so prikazani na sliki E.

Za polnjenje kaset skrbijo avtomati (D). Pnevmatično in elektronsko vodene naprave izvajajo naslednje operacije:

• Iz kasete C-O potegnejo neposneti začetek traku in ga prerežejo na polovico.
• Z lepilnim trakom zalepijo začetek posnetega traku na neposneti trak.
• Z veliko hitrostjo navijejo posneti del traku na kaseto in ga pri cue-tonu odrežejo.
• Nato z lepilnim trakom zalepijo konec posnetega traku na neposneti del traku, ga navijejo do konca in izvržejo kaseto.

Avtomati pri teh opravilih dosežejo zelo veliko produktivnost, celo do sto osemdeset kaset na uro. Temu sledi kontrola mehaničnih lastnosti vsake kasete.

Etiketirni stroj prelepi kasete z obeh strani s samolepilnimi nalepkami (V.), na katere po potrebi vpišejo podatke: od meseca in leta proizvodnje do izvajalcev in naslovov melodij. Sedaj je treba samo še vložiti kaseto v plastično zaščitno škatlico, kar naredi pakirni avtomat (F). Na uro vstavi v embalažo okoli tri tisoč petsto kaset. Naslednji stroj pa nato samo še zloži po pet kaset na kup in jih zavije v folijo.

Kako je treba ravnati s kaseto, da bo igrala dolgo in dobro?

Ko ste kaseto preigrali, jo morate vložili nazaj v zaščitno škatlico. Ne hranite kaset v bližini virov toplote, na mestih, kjer sije sonce, na mokrem ali v bližini magnetnega polja (na primer v bližini transformatorja). Kaseto poslušajte vselej do konca. Najmanj dvakrat na leto morate kaseto v magnetofonu na hitro previti. Proizvajalec vse kasete mehanično preizkusi. Če kasete slabo igrajo, je torej mogoče, da je napaka na vašem magnetofonu. Če je zvok slab in top, to je brez visokih frekvenc, ali pa jakost niha, je napaka običajno naslednja:

- Kaseta se zatika (ponovno jo z občutkom pazljivo vstavite v magnetofon).

- Pritisno peresce z blazinico preveč ali pa premalo pritiska trak kasete ob glavo magnetofona (morda glava ni očiščena?) Napako odpravimo tako, da naravnamo pritisk pritisnega peresca.

- Nihanje signala povzroča sunkovito navijanje traku. Krivec je ponavadi poševno obrnjen ali slabo postavljen pritisni valjček v magnetofonu. Trenje se stopnjuje, dokler se navojni kolut ne zaplete. Trak se navija naprej in vlečni valjček ga potiska v notranjost magnetofona. Nazadnje pride do blokiranja pogonskega mehanizma. Če magnetofon pravočasno izključite, lahko trak še izvlečete, če ste pazljivi. Ponavadi pa je tako zmečkan, da morate najbolj poškodovani del odrezati in ga z enako širokim samolepilnim trakom na lesketajoči se strani zalepiti. To napravite tako, da trak prekrijete s trakom in oba traka postrani prerežete. Tako sta oba odrezana natančno enako, zaradi poševnega reza pa lepilni trak bolje drži. Za lepljenje uporabljajte raje kvaliteten lepilni trak (najraje tistega za lepljenje filmov), tako, da se lepilo ne bi sčasoma razmazalo in zlepilo traku na kolutu.

Če opazite, da vlečni mehanizem s težavo vleče trak, poskušajte kaseto nekajkrat na hitro previti ali pa jo izvlecite in nekajkrat udarite z njo po kakšnem mehkem predmetu ali pa kar po roki. tako da se bo trak na kolutu poravnal.

Velikost in dolžina kaset

Kompaktne kasete CC imajo igralno dolžino traku 60, 90 ali 120 minut. Najprimernejše so kasete z dolžino 60 minut, še posebej za magnetofone v avtomobilih. Da bi pri kasetah dosegli čim boljšo kvaliteto zvoka, so proizvajalci izdelali tudi velike kasete (E1 kasete) s trakom širine 6,25mm in z večjo hitrostjo navijanja - 9,5cm na sekundo.

Nasprotno temu pa je danes po zaslugi miniaturnih diktafonov in modernih walkmanov zelo razširjena tudi miniaturna kaseta, ki skorajda ni večja od škatlice vžigalic. Hitrost navijanja traku pri miniaturnih kasetah je 2,4cm na sekundo, kvaliteta zvoka pa je ne glede na majhnost na dokaj visoki ravni.



Zapis iz 3. številke TIM-a letnik 26. 1987

 

Kratka zgodovina avdio tehnike

Že od začetkov kinematografije so poskušali sliki dodati tudi zvok. Do druge polovice dvajsetih let, ko so tudi tehnične izboljšave omogočale dokaj kakovostno reprodukcijo, so to počeli precej neuspešno. Čeprav je že Edison uspešno spojil fonograf s kinetoskopom, je pravi zvočni film prišel v kinodvorane šele leta 1927, kjer pa zvok še ni bil zapisan na filmski trak ampak je bil predvajan z gramofonske plošče.


Leta 1877 posneta recitacija otroške pesmice “Mary had a little Lamb” je prvi uspeli poskus snemanja in reprodukcije zvoka, ki je uspela T. A. Edisonu. Napravo je poimenoval fonograf. Do leta 1890 je postala precej popularna gramofonska plošča. Plošča se je vrtela s hitrostjo 78 vrtljajev na minuto in je lahko predvajala 4-5 minut zvoka. Teslino odkritje radijskih valov (prenos električne energije na daljavo) je omogočilo prvo radijsko oddajanje in leta 1920 je prva komercialna radijska postaja pričela z oddajanjem. Po letu 1920 je gramofonske plošče počasi začel zamenjevati električni način zapisa. Ta je omogočal ojačanje in mešanje iz zvočnih vibracij v zraku pretvorjenih električnih signalov. Tovrstna uporaba elektrike je zahtevala tudi nov sistem zvočne reprodukcije. Rodil se je zvočnik.

Pred koncem 1930. let je filmski industriji uspelo zvok zapisati tudi na filmski trak. Na traku so zato morali zmanjšati širino slike za fotooptični zapis zvoka. S tem so uspešno rešili problem sinhronizacije, ki so ga neuspešno reševali pri ostalih sistemih ozvočenja filma.

Velik tehnološki preskok se je zgodil leta 1948, ko je podjetju Columbia Records uspelo narediti gramofonsko ploščo LP (long play) manjših dimenzij od prvotne in z večjo kapaciteto zvočnega zapisa. Na 30 cm ploščo so s pomočjo nove tehnologije in z zmanjšanjem hitrosti na 33 1/3 vrtljajev na minuto uspeli shraniti do 30 minut zvoka. Naslednje leto je podjetju RCA Victor uspelo narediti ploščo premera 15 cm in s pomočjo hitrosti 45 vrtljajev na minuto shraniti 8 minut zvoka.

Poskuse z magnetnim snemanjem so v laboratorijih izvajali že konec 19. stoletja, vendar je šele leta 1940 uspel prvi zapis na tanko bakreno žico, ki jo je kasneje zamenjal poliesterski trak prevlečen s tankim slojem kovinskih delcev. Velika prednost elektromagnetnega zapisa je bila v uporabi ene glave tako za zapis kot tudi predvajanje zvoka.

Na začetku je snemanje zvoka bilo zgolj monofonično – posneto je bilo s pomočjo enotočkovnega vira. Prvi patent o stereo zvoku so prijavili že leta 1931 vendar so ga šele leta 1965 uspešno uporabili v komercialne namene. Tega leta so uvedli stereofonske trakove, trakove, ki so bili sposobni hraniti dva ločena kanala, leta 1958 pa še stereo fonografskih nosilcev zvoka (gramofonske plošče). Filmske projekcije so poskušali opremiti tudi z večkanalnimi zvočnimi sistemi, ki pa v tistem času niso bili tehnično dovršeni. Prvi poskus je izvedel Disney z večkanalnim sistemom za film Fantasia že leta 1940.

Leta 1963 je Philips predstavil avdio kaseto, ki je sprva bila namenjena poslovnim diktafonom, vendar je hitro postala popularna za snemanje glasbe. Tako so že leta 1966 začeli s prodajo posnetih zvočnih, predvsem glasbenih kaset, ki so postale alternativa gramofonskim ploščam. Dolby NR (Dolby noise reduction – sistem zmanjševanja šuma podjetja Dolby Laboratories), ki so ga uvedli že leta 1969, je postal temelj za današnji Dolby Digital sistem prostorskega zvoka, ki se uporablja v DVD in BR video sistemih. Leta 1979 Sony predstavi svoj Walkman, majhni, prenosni kasetofon in leta 1982 število prodanih avdio kaset prvič preseže število prodanih gramofonskih plošč.

S Philipsovo in Sonyjevo predstavitvijo Compact Disc Digital Audio sistema (CD) se leta 1982 začne digitalna doba zvoka. Digitalno snemanje zvoka je zasnovano na vzorcih (samples), ki predstavljajo električni signal v digitalni obliki. Za predstavitev električnega signala uporablja pulse-code modulacijo (PCM), ki se uporablja v večini današnjih digitalnih avdio sistemih (CD, DAT – digital audio tape, laserdisc, DVD in BR). Kljub številčnim prednostim, ki jih je imel CD, je njegova največja pomanjkljivost bila ta, da ni omogočal snemanja. To pomanjkljivost so želeli izkoristiti drugi proizvajalci z uvedbo novih sistemov (DAT, DCC, MiniDisc), vendar bolj ali manj neuspešno.

Sony in Philips sta nadaljevala z razvojem CD formata predvsem na področju multimedije (CD-interactive). Ostala podjetja pa so CD, kot optični medij, razvijala za shranjevanje računalniških podatkov. Današnji avdio sistemi uporabljajo različne pomnilniške medije, ki omogočajo shranjevanje kompresiranih podatkov, kar zmanjšuje stroške produkcije in omogoča enostavnejšo uporabo tudi v studijske namene. V uporabi so številčni kompresirani zvočni formati (MP3, AAC, AC3, FLAC in podobni), ki se med seboj razlikujejo po načinu kompresije (izgubni in neizgubni), hitrosti vzorčenja (32kHz, 44,1kHZ, 48kHz, 96kHZ in več) ter natančnosti vzorca (8bit, 16bit, 24bit).



vir: Taylor. Jim, DVD Demystifed Second edition, New York: McGraw-Hill Professional, 20