ZGODBA ZA DECI VINA IN HVALO

Drage someščanke in dragi someščani. Spoštovani gospod župan, predvsem pa drage državljanke in državljani. Čestitam vam ob našem kulturnem prazniku!

Letos ga praznujemo že 77-ič.

Odločil sem se, da vam nocoj ne bom govoril o stvareh, ki jih poslušate sleherni dan. Raje vam bom govoril o ljudeh, ki niso prav pogosti gosti naših kašč.

Na kaj pomislim ob tem dnevu?

Da se spomnimo na kulturo in na umetnost - in da je to dela prost dan, zasluge za to pa gredo našemu velikemu poetu Francetu Prešernu.

Zanimivo je, da mnogi vemo, kdaj je umrl, redkim pa je znan dan njegovega rojstva. Res pa je tudi, da bi se potemtakem december šibil od prazničnih dni.

Spomnim se njegovega znamenitega verza: “Le čevlje sodi naj kopitar!” 

Kaj predstavljajo čevlji, kdo je kopitar?

Kaj mi pesnik sporoča? 

Eni so bili za bohoričico, drugi za metelčico.

Zgodovina se ponavlja.

Vsi stremimo k istemu cilju, le poti so različne. Katero bomo izbrali, je popolnoma naša lastna odločitev. Dobro je le, da jo izberemo. Da ga uslišimo. 

Barda, neuslišanega za časa njegovega življenja. Hitro mu je bilo jasno, da Julije rastejo za Romee, da je smrt stalnica življenja, da je ljubezen minljiva. 

Zato je pisal o ljubezni, da bi postala večna.

Izkušnje so ga klesale, kot je on klesal besede in verze, o zmagah in porazih, o biti ali ne biti, o kopitarjih in kolobarnikih, o poražencih in zmagovalcih. 

In prav tem slednjim danes čast podajam.

Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika. Arhitekta, ki je zaznamoval kuliso treh evropskih prestolnic. Ljubljane, Dunaja in Prage. Vsi si ga jemljejo za svojega. Logično - če je pa izjemen in enkraten. Njemu je bil čas bolj prizanesljiv. Težko se je upreti udobju toplega doma ali skušnjavam polnih shramb, nogometu, bližnjicam, zavetiščem duha….

Plečnik te zaznamuje za celo življenje. Potuješ po njegovih poteh, v njegovih kreacijah iščeš navdih za svoje. Njegova dela niso zbrana v eni knjigi, kot pri Prešernu. Do Plečnika vodijo mnoge poti in zvedavost iščočega.

Na pot iz rodne Makedonije se je podal tudi naš naslednji gost.

Ljuben Dimkaroski.

Trobentač, pedagog, zborovodja, pisatelj, kipar, rokodelec, predvsem pa izvajalec in izdelovalec paleolitske piščali, ali, kot jo je sam poimenoval Tideldibab. Gre za koščeno glasbilo, izdelano iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec prvič vdahnil življenje pred 60.000 leti. Tideldibab, je beseda, sestavljena iz začetnih črk. TI - Turk Ivan (arheolog, ki je leta 1995 našel piščal), DL - Dimkaroski Ljuben in DI BAB - Divje babe (jama pri Šebreljah).

Ljubna je po 30ih letih igranja prve trobente v Simfoničnem orkestru Ljubljanske opere, popolnoma očarala drobna kost, ki ji je posvetil preostanek svojega življenja. Izdelal je preko 300 replik tega čudovitega glasbila, iz katerega je lahko le on izvabil fantastične 4 oktave in pol. Ljuben je z njim predstavljal Slovenijo po celem svetu. V lepem spominu mu je ostalo predavanje na znamenitem Oxfordu v Veliki Britaniji.

Po trhlem začetku o ovcah volkovi zazehajo. Kljub dvomu mojster dahne v kost, pesem zbudi speče.

Znal je izvrstno izvabljati različne zvoke preteklosti, ki so ubrano odzvanjali v prihodnost. Rada sva govorila, da je Slovenija Birthplace of Music ali še lepše, zibelka glasbe. 

Počaščen in ponosen sem, da sem imel priložnost slišati tega virtuoza. Sam menim, da je potrebno prisluhniti živim ljudem. Se pogovarjati s svojimi sodobniki.

Kako bomo veliki, če ne sprejmemo majhnih? Kako bomo svoji, če ne sprejmemo sebe?

Iz malega raste veliko. Delati in stremeti moramo k temu, da bodo naši zanamci večji od nas.

Verjamem, da so to hoteli tudi Prešeren, Plečnik, Ljuben Dimkaroski….

Želja in vera bi morala biti skupna tudi nam, ki živimo in delujemo v mestu ob mrzli reki, pod vršaci Gore in Čavna. 

Wajdušna, kot ji mi Ajdovci radi rečemo.

Ne bi mogel reči, da našemu mestu, ali še bolj občini, primanjkuje kulturnikov. Naj vam ob tej priložnosti malce osvežim spomin:

Danilo Lokar (letos praznujemo 130. obletnico njegovega rojstva), Veno Pilon, Anton Cebej, Tea Breščak, Danica Slavica Cigoj-Kuščer, Klavdij in Diana Koloini, Ada Bačar, Milan Klemenčič, Milena Lah Stibilj, Janez Svetokriški, Anton Jerkič, Darinka Bajec, Evgen Angel Bavčar, Danilo Jejčič, Anja Kranjc, Edi Šelhaus, Franc Turk, Stanislav Bačar, Sara Rustja Turniški, Anton Cigoj, Valentin Kosovel, Sonja Hočevar, Azad Karim, Avgust Schlegel, Franc Pohole, Walter Bianchi, Tone Batagelj, Marijan Brecelj, Anna Krasna-Praček, Marijan Cigoj, David Kovšca, Simona Semenič, Ivan Kobal, Marjuta Slamič, Ciril Jerše, Lara Janković, Andrej Batič, Polona Furlan, Bojan Bizjak, Gordan Novaković, Nenad Ljubotina, Josip Kenda, Jože Trošt, Rajko Slokar, Damjana Golavšek, Karel Novak, Janko Barle, Jože Bizjak, Neli Kodrič-Filipič, Andrej Perne, Radivoj Rehar, Ivo Trošt, David Trebižan, Jure Ferjančič…..

Ne, res nas ne primanjkuje.

Bi pa rad poudaril, da smo - kljub tolikim hramom - le kulturniki zanj prikrajšani. 

In s tem gledalci, poslušalci, nasprotniki in občudovalci.

Vsaka hiša ima hram, le našemu mestu ni dan!

Mogoče se pa muze tudi nam enkrat nasmehnejo.

Neme so pesmi zaprtih knjig,

siti so bralci, opiti gledalci.

Komu je mar za poezijo.

ko omamljen ždi pred televizijo.

Z lažjo je lažje,

resnica je grenka.

Majhni smo, ker nočemo biti veliki.

Imamo najstarejše kolo,

imamo najstarejšo iglo

in najstarejše glasbilo na svetu.

Pa kljub temu ne moremo sešiti odeje, ki bi nas vse pogrela, ne moremo napisati pesmi, ki bi nas vse nagovorila. Ne moremo pa niti ubežati izzivom, ki stojijo pred nami.

Kolo življenja se vrti naprej, kljub naši majhnosti, gluhoti, togoti, zvezdam, klorofilu, kačam, križem, Marku Breclju, Črnemu Petru, jablanam, polenom…

Dobro zmaga, pravijo.

Vendar ne, če bomo otopeli - do sočloveka, do kruha, narave, neba in voda. 

Ali če bomo zaspali na lovorikah, ujeti v sanje.

Delovanje, ljudje, sodelovanje in spoštovanje. To so slovenske sanje!

Tu je Amerika, kot je rada rekla moja nona.

A ne poznam človeka, vključno s seboj, ki ne bi imel opravičila za lastno lenobo.

Na zdravje!

ZAČETKE IZBIRAŠ, NA KONCU SI IZBRAN!

Videl sem reklamo. Ponujajo mi kolekcijo pesmi, ki si jih lahko naložim na mobilnik........ in postanem statičen. Ker izbirajo Oni.

To me spominja na čase, ko smo o čem takem lahko le sanjali.

Naj pri tem tudi ostane. Zakaj bi se ropali sanj? Mar niso bistvo poti?

Iskanje.....izgubljanje......veselje ob odkrivanju......

...........razdevičenje kladivca, zvočno samozadovoljevanje.

Saj veš, kot bi kuhal mineštro...........sam režeš, lupiš, začiniš, mešaš..........in poješ. Potrebno je gojenje.

Danes pa nas gojijo drugi. Kdo pravi, da imajo znanje, da vedo kaj počnejo? Oni so Drugi, kaj sploh vedo o Nas?

Teh drugih, vsaj ne v tolikšnih količinah, leta 1976 ni bilo. Bila je 9 let starejša sestra Ingrid, ki me je zapeljala v prve glasbene korake poplesavajoč po svetli strani glasbe. In 8 let starejši bratranec Boris zadolžen za njeno temnejšo stran. Pasel sem se pri obeh.

Še sreča, da sta mi zaupala in dovolila.

Vrtenje gramofonskih plošč je prefinjen glasbeni obred. Če hočeš, da stvar traja moraš biti nežen in zbran.

Igla na brazdah pušča trajen spomin.

Na gramofonskih in možganskih.

Vedno sem hotel bit sam svoj kapetan, ki zna izbrati smer, veter, zvezde....izvajalce, učitelje...

Začel sem, saj sem lahko izbiral.

Doma sem lahko vrtel le single, saj je naša Iskra jedla samo majhne obroke in je takoj, ko si nanjo položil longplejko protestno zamrznila pri drugem komadu. Vedno in povsod.

Kako sem si želel Sonca, ma je bila tudi Iskra dovolj!

Ingrid je poslušala popularno glasbo: Mišo, Čobi, Maki, Kičo, Duško, Ljupka, Boba, Lepi dečki, Ivica, Zvone, Zdravko, Zlatko...... vmes pa se je prikradla tudi kakšna tuja: Tom, Suzi, Abba, Gershon, Demis, Gary ter zmagovalci Evrovizije in Sanrema. Popevke, jeeeeee.............ah!

Na srečo pa je bil v Klobuku Borisov kres, ki je kuril tudi ta dolge in verjemite mi, pital sem ga od zore do mraka. Hendrix-Band of Gypsys, Pink Floyd-Meddle, Santana-Moonflower, Eagles-Hotel California, Jean Michel Jarre-Oxygene, Rainbow-Rising.......iz 3 minut na 30, da se ti zmeša! In prav slednja me je mešala kar desetletje.

Vemo, da imajo devetletni dečki višek energije, ki jo je dobro "iskranalizirati".

Hlepel sem po glasbi. Glasni in hitri.

Kitarist Ritchie Blackmore je leta 1974 zapustil Deep Purple navdušen nad pevcem Ronniem Jamesom Diom iz skupine Elf, ki je imela status predskupine na zadnji turneji Deep Purplov z Blackmoreom. Z Elfi je posnel debitantsko ploščo Ritchie Blackmore's Rainbow. Nezadovoljen z rezultatom in glasbeniki, tip je perfekcionist, je skupino takoj po snemanju razpustil. Obdržal je le Dia. Za potrebe koncertne promocijo ob izidu debitantske plošče najame najboljše glasbenike. Za bobni sedi legendarni Cozy Powell znan predvsem kot član Jeff Beck Group, na bas kitari je Jimmy Bain, na klaviaturah pa komaj 22 letni američan Tony Carey.

Zasedba posname ploščo, ki še danes velja za mejnik Heavy Metala in je obenem temeljni kamen na moji desetletni kovinarski odiseji.

Plošča Rainbow Rising vsebuje vse, kar dobri metal plošči pritiče. Izredno visoke, nebo parajoče vokale, nažgane himnične kitarske rife, ritem sekcijo, ki cementira vse pred seboj, bravure na analognem sintovju ter predvsem material, ki je dozoreval in se pacal na turneji ob promociji prve plošče tako, da ekipa zveni kot dobro naoljena mašina. Producent in snemalec plošče je legendarni Martin Birch, znan po delu z Iron Maiden, Black Sabbath, Deep Purple, Whitesnake, Blue Oyster Cult........

Ko sem položil ploščo na gramofon so podobe z ovitka oživele. Moram poudariti, da smo takrat sprejemali le en televizijski program pa še ta je bil bolj reven in, da sem nam o kakšnem videu ali posnetkih koncertov še sanjalo ni. Prav zato je otroška domišljija zelo prav prišla. Polmračna bratrančeva soba je izgledala kot pogansko svetišče ob praznovanju noči čarovnic. Kakšen soundtrack otroštva! Nekaj med H.C. Andersenom in E.A. Poem.

Plošča se prične z izjemnim Caryevim introm na klaviaturah v pesmi Tarot Woman. Iz ozadja se mu priključi kitara, kmalu zatem vedno okusni prehodi zdaj že pokojnega Cozya Powella, piko na i pa postavi Dio z vokalom, ki zveni kot bi prve križarje pri živem telesu slačili iz kože pred vrati Jeruzalema.

Po kaj so pa hodili tja dol? Ma, saj danes ni nič drugače, le vloge so se malo zamenjale.

Enkrat teče pes, drugič mačka ali še bolje enkrat teče kristjan, drugič musliman, vsak pride enkrat pred zid. Tudi žid, četudi je izbran in ima veze. Brezveze.

Uh, kam sm šou!

V naslednji skladbi teče volk (Run With the Wolf) in to lahno. Pesem odlikuje izjemen slow rock shuflle g. Powella. Težka mast! Kanafuos bi rekli Nemci. Tudi naslednja skladba z naslovom Starstruck nosi Cozyev štamp. To je fast boogie shuffle, in zveni kot zamolčana pesem skupine Deep Purple. Prvo stran plošče zaključi pesem Do You Close Your Eyes, ki nam v vsega 3 minutah razkrije celoten vokalni razpon Ronniea Jamesa Dia, obenem pa še najbolj pričara duh skupine po Diovem odhodu l. 1977 zaradi nesoglasij z Ritchijem ob snemanju plošče Long Live Rock'n'Roll. Poudariti velja tudi, da je Ronnie James Dio soavtor vsaj še dveh kultnih metalskih plošč. Po odhodu iz Rainbow ponudi usluge pravkar razozzyenim Black Sabbath s katerimi posname l. 1980 ploščo Heaven and Hell. Po odhodu iz Black Sabbath l. 1982 pa sestavi svoj bend z imenom Dio, s katerim izda leto kasneje prvenec z naslovom Holy Diver.

Stran 2. se prične z izjemnim Cozyevim rafalnim introm v slogu bombardiranja Dresdena. 8 in pol minutna pesem Stargazer zveni kot simfonija in je izredno razgibano in sofisticirano delo, ki diši po progresivi. Bendu se tokrat priključi še munchenski filharmonični orkester, ki nam z godalnimi pasažami prikliče duh orienta.

Orient me vedno znova očara, vrača k Ali Babi, baklavam, čelekuli, četrttonom, koreninam ...... Moj oče je bil rojen v okolici Niša, ki je pod otomansko oblastjo veljal za eno od prestolnic turške vojne ter civilne oblasti v Osmanjliskem cesarstvu in nemalokrat v življenju sem poslušal o moji podobnosti s profili mož na grških kovancih.

Naše pra....babice so bile mlade in lepe, turški osvajalci prekipevajoče potrebni. Osvajali so hitro, skokovito, prodirali globoko. Tako to gre, če sam ga mesece na poti guliš si na roko.

Kje smo? Aja pri Zvezdogledu.

Stargazer še danes velja za klasiko Heavy Metala. Je nekakšen Stairway to Heaven moment skupine Rainbow. Dio prepeva o polni luni, puščavah, stolpih, čarovnikih, ki že samo če jih uzreš leteti, umreš. Kako vizionarsko!

Danes bi se mladi raper izrazil čisto drugače, na primer:

"Bil sem v dvojčku, k'sm jo vidu

Vso razčefukano po oknih, mizah, stolih, zidu

v njo je priletelo letalo, tako da konkretnejšega kosa od te pičke ni ostalo.

A ni prav dosti časa od tedaj minilo,

ko se je tudi meni pred očmi stemnilo

lažejo kot psi, so kot lisice zviti, kjer naj bi stal obraz, razstavljene so riti!"

Kruta realnost, kje je Poezija?

Ne bi mogel trditi, da so metalski teksti vrhunec lirike, so pa čisto dovolj navdihujoče gradivo za devetletnika. Glasbo konzumiram ustrezno stopnji dojemanja in razumevanja. In hvala bogu, da sem to dojemal že takrat! Če bi tedaj hotel razumeti Petelina, danes ne bi razumel niti jajc.

In pride čas, ko spoznaš, da lahko nosiš le toliko, kolikor zmoreš.

Za Rainbow pa je prišel čas slovesa.

Zaključna skladba na plošči nosi naslov A Light in the Black. Komad je žganica in zveni kot Burn na speedu. Cozye pretepe bas bobna kot Parlov Cuelloja , Jimmy suvereno jaha osminke, Tony = Car, Ritchie, ki je avtor vseh komadov na plošči pa črpa navdih za solo iz klasike in orientalike ter tlakuje pot za prihodnje metalike. Dio pa nam na polna pljuča sporoča: "I'm Coming Home.......". Adio, Dio!

Bil sem heavy metalc in še vedno sem.

Dobro se počutim ob ognju, pod kožuhom skrivam zlato srce, po duši sem komunist, črna mi ne pristaja in je ne nosim, sem vegetarijanec navdahnjen z Izgubljenim rajem, verujoč v Bogove.

Glasba mi pomeni življenje. Življenje je pasje. Naj crkne pes!