DAVID ŠULIGOJ - ŠUGO

 

Tole diskografijo objavljam v spomin na izjemnega glasbenika in prijatelja Davida Šuligoja - Šugota.

Počivaj v miru, David.

Ne bom te pozabil.

Šugo je bil na goriški glasbeni sceni aktivno delujoč več kot 40 let. V osemdesetih letih je kot član lokalne zasedbe Rose nastopil na Pop delavnici, svoje dni najpomembnejši reviji slovenske popularne glasbe.

Širšo javnost pa je nase prvič opozoril ob izdaji albuma 'Svjedoci priče', albuma, na katerem sta ustvarjalne poti prekrižala Arsen Dedić in Zoran Predin. Pod ta izjemen diskografski izdelek sta se, ob kitarskih vragolijah Bora Zuljana, glasbeno-producentsko podpisala Mirko Vuksanović ter David Šuligoj.

Šugo ni bil samo bas kitarist, priročen spremljevalni vokalist, programer in kot tak nepogrešljiv v studiih. Bil je med ustanovitelji studia Rose, kjer je tehnično asistiral in produciral številne izvajalce: Mirana Rudana, Zorana Predina, Šank Rocke, Faraone, Scuffy Dogs, Avtomobile, Iztoka Mlakarja (znamenite Štorije in baldorije), Laro Jankovič, Elevatorse …

Ob vsem tem je bil Šugo tudi med ustanovitelji novogoriškega Radia Robin. Odprl je svoj lastni studio Sonus in se, po epizodi s skupino Skunk funk, na začetku novega tisočletja pridružil vrhunski primorski skupini Avtomobili, kjer je na bas kitari zamenjal frontmana Marka Vuksanovića, prevsem zato, da se je ta lahko celostno posvetil vokalnim interpretacijam. S to skupino je posnel štiri albume: 'Mesta železniških postaj', 'Pozna pomlad', 'Daleč' in 'Sijaj' ter leta 2008 še live album 'Klub klubov'.

NEKROLOG

Davida sem spoznal konec 80-ih prejšnjega tisočletja. V času, ko je z Aljošo Gregoričem odprl studio na Damberju. Poimenovala sta ga Rose, po skupini s katero je David takrat deloval.

Bil sem reden gost njunega toplega gnezda in David je bil prvi zvočni inžinjer, ki me je posnel na magnetofonski trak. Najprej so bili to največkrat spremljevalni vokali, da bi leta 1994 ovekovečil tudi moj bobnarski debi s skupino Damin Gambit.

Z veseljem in radostjo je delil svoje glasbeno znanje in bil v pomoč in navdih mnogim, ki smo mu prekrižali njegovo življensko pot.

Rad je prisluhnil in pomagal mladim glasbenim zanesenjakom na začetkih njihovih glasbenih poti, in bil podpora vsem preslišanim in spregledanim, dobrim in odličnim, revnim in bogatim, grenkim in sladkim.

Imel je izjemen okus za ton, zato smo mu tudi rekli tonski mojster. 

Znal je zabeliti note, božansko.

Veljalo je, da poseduje izjemno uho, kot radi rečemo mi glasbeniki. Izgledalo je, da je to uho povezano direktno s srcem, saj ga povprečnost ni navdihovala.

Vedno je stremel k temu, da pripelje košček svetovljanstva tudi v provinco. 

Pa naj bo to z ustanovitvjo radia Robin, kot tudi s prirejanjem koncertov, po okriljem njegovega Gonga. 

S predanostjo in zanosom je plemenitil pleme.

Bil je izjemno potrpežljiv.

Spomnil se najinega snemanja v njegovem domačem studiu Sonus, kjer sva snemala pesem Gorica s skupino Avtomobili za njihovo ploščo Mesta železniških postaj. Bil sem izjemno ponosen in počaščen, da so mi dovolili zapeljati se z njimi.

Tudi Davidu se je prav s to ploščo pričela dolga in upešna pot v vlogi basista. Pred tem je za Avtomobili kaj zapel, sprogramiral, predvsem pa snemal.

Snemanje je bilo dolgo in vtrujajoče, saj sam nisem bil zadovoljen z dostavljenim.

David je umirjeno in vztrajno sledil mojim muham in slabostim, dokler nisva bila združna glede posnetega.

Po dolgih urah je bilo v slušalkah slišati: "Ta bo pravi."

Tako kot on, sem tudi sam hotel ohranjati in dostavljati srčnost, iskrenost in kvaliteto.

Z Avtomobili ni heca. 

Kot bi dejal Marko:

Vse odhaja v temno noč

vse skrivnosti izginejo

ostaneš samo ti

čuvaj me, spominjaj se

ker to je vse

ne pozabi.

David bo živel tako dolgo, dokler bomo mi on njem govorili, pisali, peli...

Živel David.

Bil si zaklad.

Hvala za dragulje.