petek, 08. marec 2013

JOHN MILTON - PARADISE LOST





John Milton (1608–1674) sodi v vrh angleške in evropske poezije moderne dobe. Bil je vrhunsko izobražen humanist, pisal je v angleščini, latinščini in italijanščini, znal je grško in hebrejsko, si dopisoval in gojil osebno znanstvo z najvidnejšimi evropskimi izobraženci od Huga Grotiusa do Galilea. S slogom in tematiko je vplival na cele rodove pesnikov, od Drydena, Popa, Blaka, Coleridgea, Byrona, Shellyja in Keatsa do Melvilla in Frosta, pa tudi od Klopstocka do Njegoša ...

Z bibličnim epom Izgubljeni raj (1667 in 1674) je zaznamoval ne le svoje stoletje, ampak še bolj naslednja obdobja angleške, ameriške in svetovne književnosti, umetnosti in glasbe. 
Lik Satana, ki ga je ustvaril v Izgubljenem raju, je tako ali drugače zaznamoval cele plejade demoničnih figur od Frankensteina do Saurona. Miltonov visoki jezik je za celih sto petdeset let postal največkrat uporabljeno, parodirano in posnemano orodje poetičnega izraza v angleški poeziji. V številnih proznih spisih je kot puritanec in humanist zagovarjal primat posameznikove odgovornosti in svobodne volje v odnosu do cerkve in države, se zavzemal za svobodo tiska in govora ter za pravico zakoncev do ločitve ter s tem vplival na revolucionarne ideje v 17. in 18. stoletju.





Belialov govor na posvetu padlih angelov, 
iz sredine druge knjige epa, verze od 108 do 228.



Na drugi strani Belial se dvigne,
bolj vljuden v zadržanju in bolj blag.
Bil je najlepši med izgnanci raja.
Za višje cilje se je zdel ustvarjen,
a videz ta je bil le plehka laž:
čeprav mu jezik mano je rosil
in slabo znal kazati v dobri luči,
da zmedel je še najbolj tehten svet,
je nizkih misli bil, podjeten v grehu,
a plašen in brezbrižen, če je šlo
za plemenito stvar. Posluhu všečen
zdaj s prepričljivim glasom je začel:
     "Jaz tudi bil bi za odkrito vojno,
o, peri, saj poln srda sem kot vi.
A to, kar najbolj govori ji v prid,
najbolj odvrača me od nje, saj meče
zloveščo luč na ves podvig: če on,
ki najbolj odlikuje se v orožju,
nezaupljiv do tega, kar svetuje
in v čemer nas prekaša, svoj pogum
zajema iz obupa in skrajne stiske,
ki naj ga dvigneta do izpolnitve,
to je, v nekakšno strašno maščevanje.
A kakšno maščevanje? Rajski stolpi
so polni straž, vsak up na vdor — utvara;
pogosto utabore se ob mejah,
ali poletajo v oblast Noči
in ni jim mar zased. Pa če bi tudi
se nam posrečilo prebiti s silo
in bi za nami drl ves pekel,
da zbega najčistejšo luč neba,
bi veliki Sovrag, ves neranljiv,
kot prej sedel na tronu neoskrunjen
in snov eterična, ki ji je tuj
vsak madež, brez oklevanja izprala
bi hudobijo in se zmagovita
očistila nizkotnejšega ognja.
Tako poraženim bi nam ostal
le čist obup: razdražiti do konca
in s tem izsiliti od zmagovalca,
da ves svoj bes sprosti; to nas bi strlo
in odrešilo — nehali bi biti.
Zdravilo bedno! Kdo bi rad pogubil
to bivanje duha, čeprav trpeče,
te misli, ki skoz večnost gre jim pot,
in mrknil v nič, pogoltan in zgubljen
v prostranem vampu črne pranoči,
negiben in brezčuten? A četudi
se stvar posreči, kdo ve, če Sovrag
to zmore in sploh hoče? Ali zmore —
je vsaj vprašanje; to pa, da sploh noče,
je kot na dlani. Mar globok, kot je,
naj kar v trenutku bi izlil vso jezo,
bržčas iz nemoči in nehote
sovražniku podaril, kar želi,
in v jezi pokončal vse, ki jih jeza
ne pokonča, da jih lahko kaznuje?
"Pa kaj, če nas pobere," govore
ščuvalci k vojni, "kaj ni tu na veke
nam  dano, šteto, sojeno gorje:
karkoli že storimo, le kako
še bolj, še huje mogli bi trpeti?"
      Je res najhuje zdaj sedeti tu,
v orožju, pri posvetu? Ko nas z gromom
v beg gnal je srd neba in smo rotili
to brezno, naj nas sprejme, se pekel
ni zdel zaklon od ran? "In ko ležali
smo v jezeru gorečem v mukah spon,
ni mar bilo nam huje?  Kaj, ko bi piš,
ki plal je krute ognje, se razvnel
s sedmernim srdom in nas pahnil v plamen?
Ko bi uneseno maščevanje znova
z desnico rdečo vstalo zoper nas,
odprlo kašče in grozeči svod
slapove zubljev brizgnil nam na teme?
In nas, morda prav sred priprav na vojno,
kot plen vetrov razpelo ob čereh
ali povleklo v vreli ocean,
kjer bi ječe v verigah zborovali
brez milosti, predaha, brez odloga,
brez upa konca? To bilo bi huje!
      Za boj, odkrit ali prikrit, ne dam glasu.
Kaj sila, kaj zvijača Njemu mar,
čigar oko v en tren premeri vse?
Kdo bi se s tem slepil? Z višav neba
zre vsak naš ničev gib in se mu roga,
enako vsemogočen, da kljubuje,
kot moder, da spodnese vsak naklep.
Naj torej mi, nekdanji nebeščani,
ponižani, še kar naprej trpimo
te naše muke? Bolje, pravim jaz,
to kot kaj hujšega; tak je moj svet.
Usoda neizogibna nas kroti,
ukaz mogočen, volja zmagovalca!
Trpeti ali ne, vselej enaka
je naša moč in zakon ta do nas
res ni krivičen. Kdor se spustil v spor
je z velikim Sovragom, če je moder,
vnaprej je moral vedeti za konec.
   Smejim se, kadar tisti, drzni z mečem,
a čisto majhni, ko jim spodleti,
se tresejo pred tem, kar mora priti:
trpeti spone, bol, sram in pregnanstvo —
obsodbo zmagovalca. To je zdaj
usoda naša; če se vanjo vdamo,
pomirjen s kaznijo Sovragov srd
morda se ohladi, zmiri bes ognjev,
če dih njegov jih ne razpiha v žar.
Takrat esenca naša, bolj popolna,
prevlada njih kužni dah; če ne,
se ga privadi, zanj neobčutljiva.
Morda pa si preustroji naravo,
počutje, po merilih tega kraja,
da bol bo nična, divji žar domač,
da groza se ublaži, tema zjasni?
In poleg tega beg neskončnih let
lahko prinese nam kak preobrat,
kak up, ki ga je vredno počakati,
tem bolj, ker ta naš položaj, res slab
za srečne, za nesrečne ni najslabši,
če sami vanj ne kličemo gorja!"
       Tako jim Belial z besedo gladko,
zavito v plašč razuma, svetoval
je klavrno brezbrižnost, ne miru.



Prevod: Marjan Strojan



William Blake's "Satan in Glory"

Krasna kritika.



Pa naj še kdo reče, da se zgodovina ne ponavlja. Le liki imajo druga imena.





Ni komentarjev:

Objavite komentar