Pesnik med popevkarji
Ko so v intervjuju na nacionalni televiziji Svetlano Makarovič vprašali, kateri so bili, poleg Strniše, dobri slovenski tekstopisci, je ognjevito odvrnila: "Poleg Gregorja ni bilo nobenega drugega."
O Gregorju Strniši je bilo že veliko napisanega, našli bi precej člankov in razprav, nekaj diplomskih nalog, tudi kako magistrsko, pa vendar nobenega knjižnega dela o njegovih besedilih za popevke. Strniševo besedilopisno kariero je, kot kaže, bolje prezreti, ker, kaj pa veš, zakaj je pisal, zaradi denarja ali (kot je pri slovenskih poetih pravilo) zaradi pijače. Strniša je namesto Avsenikovih polk in valčkov, zavitih v besedila o klenih Slovencih, zaljubljenih v gore, matere, očete in vasovanje, v petdesetih letih pisal povsem drugačne reči. Predvsem poezijo. Prvo samostojno pesniško zbirko Mozaiki je izdal leta 1959. V istem času se je začel ukvarjati s pisanjem besedil za popevke.
Čez tisoč let
Menda ga je k temu pripravil sošolec, velik prijatelj in eden najboljših slovenskih skladateljev Jure Robežnik, s katerim sta zastavila kar nekaj (zdaj že dolgo zimzelenih ali celo ponarodelih) popevk. "Sem rekel, če bi kaj zaslužil, pa je začel leta, 1961 ali 1962. Hitro je dojel, za kaj gre, saj je obvladal teorijo, bil pa je tudi nadarjen pesnik. V popevkah enako kot v poeziji govori o vprašanju večnosti, transcendenci, že Orion je tak. To je temelj njegovega razmišljanja," meni Robežnik. In, kot kaže, so besede iz Oriona: "Čez tisoč let, ko naju več ne bo," postale podlaga za marsikatero drugo popevko za slovensko dušo, ki celo v trenutkih sreče razmišlja o žalosti, minevanju in smrti. Po nekaterih drugih pričevanjih naj bi bil Strnišo prvi nagovoril k pisanju besedil igralec Janez Čuk (Vesna, Ne čakaj na maj). "Gregor je popevke, čeprav so zelo dobre, jemal izrazito kot sredstvo za preživetje. Ko ga je Čuk prosil, da bi pisal, je rekel, pa kaj bom jaz to pisal, to je sranje. Preživljal se je z inštrukcijami iz matematike. Pregovoril ga je šele Robežnik z dovolj visokim zneskom. Gregor je imel s tem moralne probleme, ampak to je bil biznis. Mnenja o popevkah pa ni nikoli spremenil," trdi Strnišev prijatelj, liberalni politik in literat Peter Božič.
S tem, da je Strniša besedila pisal zaradi zaslužka, se strinja tudi ena najboljših slovenskih popevkaric in pevka, ki je bržkone zapela največ njegovih pesmi, Majda Sepe: "Ko je začel pisati besedila, je bil v finančni stiski, ni mogel prav veliko objavljati in zaslužiti." Pravi pa tudi, da je Griška, kakor so ga klicali, v bistvu začel pisati popevke že konec petdesetih let, a pod psevdonimom Andrej Žitnik. Največ je pisal v začetku šestdesetih. Pisanje besedil je takrat zaradi pomanjkanja programa v slovenščini spodbudil Radio Ljubljana. Sprva so se znašli tako, da so prevajali tuje hite. "V tem je bil Griška pravi mojster," se spomni Sepetova. Obvladal je rime in logično razmišljanje, govoril je angleško in nemško, razumel italijansko, zato je prevajal vse. Zaradi bogatega besednega zaklada je to delal dobro in hitro. "Znal je pisati pesmi in misli voditi prav tudi v butastih tekstih." In še Majdina anekdota: "Leta 1962 sem posnela Come fly with me Franka Sinatre, fajn štikelc o nekem pilotu, ki se z dekletom vrne na zemljo, stopi v sobo ... in "make a pizza". Takrat se nam še sanjalo ni, kaj je to pica. Zmazali smo se kar tako, da "ostaneva tukaj". Tako smo bili izobraženi, vse smo vedeli, ko si mlad seveda vse veš, ampak tega pa nismo vedeli, kaj je pica."
Pravzaprav je Strnišev prihod v popevko pomenil konec obdobja instrumentalne muzike in jazza. "Nekateri pesniki so poskusili, a tega niso nikdar dojeli. Strniša je pisanje popevk utemeljil, da je bilo točno na vižo pa še fajn, lepo pa še logično," meni skladatelj Jure Robežnik.
Marijanca Vojnovič je bila v času največjega razcveta slovenske popevke glasbena urednica na ljubljanskem radiu. Tistega obdobja se spominja z vidika festivala, ki je sprožil razvoj izvirne slovenske popevke, in redaktorskega dela, ki je zajemalo oblikovanje oddaj za zadovoljitev okusa poslušalcev. V oddajah V nedeljo zvečer in Melodije po pošti so največkrat predvajali tri Strniševe skladbe. Lado Leskovar je prepeval Bil sem mlajši kakor ti, Majda Sepe pa Šuštarski most in Siroto. S Slovensko popevko je bilo drugače, za festival ni bilo dovoljeno prirejati tujih skladb, zato so Strniševa festivalska besedila veliko pomembnejša. Tukaj ni dovolil ne vmešavanja ne vplivanja, šlo je za pravo delo, čeprav teoretik Drago Bajt v Interpretacijah trdi, da je bil Strniša nad popevkami vzvišen in besedil ni hranil. V šestdesetih letih so glasbo za popevke pisali izobraženi glasbeniki, ob njih pa so stali tekstopisci, ki niso bili le po naključju pravi pesniki. Strniša recimo. "Dvignil je slovensko popevko na raven, ki je dandanašnja glasba ne dosega. Ne samo kot pesnik in dramatik, tudi s popevkami je veliko prispeval k splošni kulturi naroda," pravi Vojnovičeva. Sicer pa je že prva Slovenska popevka leta 1962 na Bledu Strniši prinesla prvo nagrado za besedilo Zemlja pleše v izvedbi Nina Robića. "Orion saksofon, Mesec kontrabas..." Naslednje leto je dobil nagrado za Malokdaj se srečava Lada Leskovarja, nenagrajeni Orion pa je tako ali tako ena najboljših slovenskih popevk. Do sredine sedemdesetih let se je na festivalih, pa tudi mimo njih zvrstilo še nekaj velikih uspešnic, denimo Utrinek in Na vrhu nebotičnika (Mala terasa), ki je doživela rekordno število priredb, v izvedbi Magnificovega U'redu pa celo nekakšno novo mladost. Uspešne so bile tudi Bele ladje, Ne prižigaj luči v temi, Na Zmajskem mostu, Spominčica, Na Ljubljanskem gradu, Vagabund, Lonec brez medu, Leti, leti lastovka ... Ampak to je seveda le del repertoarja. V radijskem in SAZAS-ovem imeniku zasledimo skupaj več kot petsto naslovov skladb, izvirnikov, prevodov in priredb, ki nosijo njegov podpis.
Kaj pa kakšna prava recenzija njegovega dela? Morda tale iz ust Svetlane Makarovič, ene njegovih življenjskih sopotnic: "Ta svet, ki ga imaš v sebi, pronica v vse žanre popevke, saj je bila recimo Gregorjeva zaljubljenost v zvezde kriva, da je Orion tak ... ah ... Orion je najlepša slovenska popevka za mene. To je žanr, ki seveda ni enakovreden poeziji. Po drugi strani pa imam dosti raje dobro popevko kot slabo poezijo. Obojega je kar precej." Tudi drugi pesniki imajo o Strniševi poeziji visoko mnenje, vendar pisanje besedil povezujejo s pesnikovim večnim pomanjkanjem denarja. "Ker je, razen v poznejšem času, ko je pisal tudi nekaj proze, pisal izključno poezijo, je tudi živel v klasičnem smislu siromaštva. Nekoč mi je povedal, koliko honorarja je dobil v enem letu. Vprašal sem ga, Gregor, kako pa sploh lahko živiš. Je rekel, vidiš, živ sem, saj je vseeno, kako," pravi Ciril Zlobec. Natančneje o njegovem siromaštvu govori eden njegovih zadnjih prijateljev, Milan Kleč, prav tako slovenski pesnik in dramatik: "V Daj Dam je hodil vedno na pasulj. Ali je pojedel en kruh ali dva, je bilo odvisno od tega, ali si je privoščil še čaj v Nebotičniku. Sproti je kadil malo slabše cigarete, za priboljšek je imel pa malo boljše."
In zakaj je v začetku sedemdesetih let nehal pisati besedila za popevke? "Ni se bilo treba veliko truditi, da so bili, glede na njegovo občutljivost, morda tudi po nerodnosti, nevljudni. To je bilo dovolj, da se je umaknil in nehal. Mislim, da je zelo velika škoda. Če pomislim na vrhunce, ki so bili doseženi z Gregorjem Strnišo in njegovo generacijo, se mi zmerom stoži po tej možnosti, ko je bilo oboje - popularna glasba in visoka kakovost," meni pesnik Ciril Zlobec. Od popevk naj bi se bil dokončno poslovil, ko je požel prve večje uspehe na "pravem" umetniškem področju, ko so začeli uprizarjati njegove drame. Majda Sepe pravi, da se mu s tem ni bilo več treba ukvarjati. Spominja pa se, da je najdlje "ostal" s skladateljem Borisom Kovačičem.
Prinesi mi rože
Ansambel Borisa Kovačiča s pevko Stanko Kovačič ni bil povsem navaden ansambel. Pravzaprav niso bili niti povsem zabavni niti povsem narodni. Primer je skladba Prinesi mi rože. Valček, ki bi ga težko umestili v katerokoli od omenjenih kategorij. Boris je že umrl, Stanka, ki je veljala za specialistko za prepevanje valčkov, pa se še vedno spominja možakarja, ki je pisal besedila za njene največje melodije.
"Boris je pisal melodije. Kako je izvedel za Gregorja, ne vem. Postala sta izredno dobra sodelavca. Skupaj sta naredila veliko. Pesmi so bile preproste, vsakemu človeku razumljive. To se kaže tudi sedaj, ko je že skoraj štirideset let od tega, pa nekatere še živijo. On je znal tako lepo z malo besedami povedati. Ali pa je povedal celo zgodbo, v pesmi Mati, recimo, ali pa v Kitari." Stanka je Strnišo spoznala kmalu po tem, ko je začela prepevati v Borisovem ansamblu. To je bilo leta 1960. Čeprav je imel ansambel tudi druge tekstopisce, je največ besedil zanj napisal Strniša. "V Rožno dolino sva ga šla večkrat obiskat. Ponavadi s kakšno idejo za melodijo. Boris, mu je rekel, šimelj mi naredi! Boris je prej napisal melodijo in mu jo potem odnesel. Je bilo tudi nekaj takih na že narejeno besedilo, ampak najraje je delal tako." Sicer pa so se družili tudi zasebno. "Spomnim se samo tistega lepega sprehoda na Cankarjev vrh. Tega se prav živo spomnim. Čeprav sta v glavnem govorila Boris in Gregor. Mislim, da sta bila prijatelja. Ali pa zelo dobra znanca. Nikdar ni zameril, če Borisu mogoče kdaj besedilo ni bilo všeč ali če je hotel, da bi bilo drugače. Ga je čisto mimogrede popravil. Bil je strašno nekompliciran človek, izreden človek."
Kovačičev ansambel je igral skladbe na okoli trideset Strniševih besedil, najslavnejša pa je Prinesi mi rože, saj veste, ko boš prišel, pa naj bo pomlad ali sanjavi september. Med skladbami narodnozabavnih ansamblov sicer najdemo tudi Strniševa besedila za Lojzeta Slaka, Miho Dovžana in še nekatere, besedila pa so, če gre zaupati stroki, visoko nad zgodbami, ki jih ponujajo drugi narodnozabavni tekstopisci.
Kot že rečeno, družba je rada zahajala v hribe. Vital Ahačič, harmonikar v ansamblu, Boris Kovačič in Stanka. Vračali so se s Kofc nad Tržičem, kjer je bil hrib poln modrih encijanov. "Avsenik je imel ravno murke, ko "encijan plav ves prešerno bahav nežno vabi..." Borisu je hodilo po glavi "encijan plav, encijan plav". Pa je rekel, tega ne smemo. Potem pridemo domov, kar v gojzarjih se je usedel za pianino in začel preigravati melodijo, ki mu je rojila po glavi. Takoj sva šla h Gregorju, ker je bila to res pesem trenutka. Boris mu je razložil, kaj bi rad, in Gregor je napisal pesem kar za vse rože." Druge skladbe niso nastajale tako hitro. Ponavadi sta se Kovačič in Strniša zaprla v kakšno sobo in štrikala. In menda je Gregor kuhal izvrstno kavo, to potrjuje večina tistih, ki so jo kdaj poskusili. Poleg Stanke Kovačič tudi Majda Sepe: "Krasno črno kavo je kuhal. Je zabičal, vedno se mora dati v kavo polovica male žličke kakava, ko se kuha. Potem ima še boljši okus."
Zanimivo pa je, da Strniša kljub vsemu Stanke Kovačič ni prišel nikoli poslušat v živo. Na Slovenski popevki pa je bil. "In to enkrat, ko je ubogi Stane Mancini dobil hčerko, potem je pa ves tekst zamešal. Gregor je sedel pred nama in se je tako presedal od nervoze, ko je slišal ta "svoj" tekst. Mancini je bil ves zmeden od sreče, od hčerke. Pesem je sicer stekla, prišel je do konca, vendar to ni bilo Gregorjevo besedilo in je bilo res hudo. Nekaj je pel, zato da ni nehal. V Ljubljani so bili namesto golobov galebi... Zmagal pa ni," pravi Stanka Kovačič.
Kakorkoli že, Strniša je v sedemdesetih letih večinoma prenehal pisati popularna besedila. Zaradi uspehov v dramatiki in poeziji? Morda so razlogi, kot smo že nekajkrat opazili, banalnejši. Menda so začeli v tistem času besedila plačevati slabše. Konec liberalizacije, konec popularnosti popevk - težko je natančno ugotoviti razloge. V času največje popevkarske dejavnosti je Strnišo najbolje poznala Svetlana Makarovič in tudi njo je navdušil za pisanje besedil. "Da sem začela pisati tekste, je kriv Gregor Strniša. To je bila ljubezen na prvi pogled. Ko sva bila enkrat skupaj, nisva mogla več narazen." Ljubezen, pomešana z motivi za slovenske popevke. Romantično. "Se je zgodilo, da se Gregorju kakšnega teksta včasih ni dalo speljati, pa sva ga skupaj. Potem sem začela tudi jaz dobivati naročila, tako kot je on rekel temu - A bova zdaj en tekst iz prsta izcuzala? Pa sva ga. Pa je včasih, ko je pisal, name zatulil, daj, hudič, najdi mi eno rimo, pa da ne bo na -i. Potem sva iskala rime. Včasih se je mudilo, je bilo treba oddati tekste, pa sem jaz malo stopila poleg." Makarovičeve se najbolj spominjamo po besedilih Srne in Naš mali avto, Strniša pa je seveda napisal več hitov: "To je orjaški opus. Čeprav ni imel glasbene izobrazbe, tudi pretiranega posluha ni imel, je pa rad pel," trdi Makarovičeva.
Napad na sistem
Sicer pa je Gregor Strniša veljal za zelo vestnega in študioznega umetnika. Jure Robežnik je to opazil že na fakulteti. "Dolgo sva se poznala, saj sva leta 1952 oba vpisala germanistiko. Skupaj smo hodili na izlete, predebatirali smo noči, s Petrom Božičem smo šli kdaj plesat v Rio. Ampak na fakulteti je bil Gregor vseved. Vedel je vse. Med predavanji se sicer sploh ni oglašal, ko je bilo predavanj konec, pa nam je on še naprej predaval," se spominja kakšno leto starejšega mladeniča. "Zanimivo je, da je izpite in diplomo naredil zelo pozno." Strniša je tudi maturiral nekaj let pozneje kot sošolci z gimnazije. Pa ne zaradi neznanja. Njegovo mladost je dva tedna pred maturo pretrgala aretacija. Pri komaj 18 letih je bil obsojen na dve leti in pol zapora. "To je zelo vplivalo nanj, v sebi je imel zasidrano neko tragiko. Čeprav takrat tega nismo vedeli," se spominja Ciril Zlobec. Ozadje aretacije najbolje pozna Janez Stanek, Strnišev sošolec. "Gregor je bil v gimnaziji korajžen in energičen mladenič. Sošolci iz generacije '49 so mi pravili, kako se je sprl s profesorico filozofije in vztrajal pri svojem," pravi Stanek. "Pri Gregorju doma niso bili za komuniste. Na gimnaziji so se prav tako burili duhovi, obstajale so skupinice drugačemislečih, v katerih je sodeloval tudi on." Spomladi 1949 je tik pred nočjo na vrata Strniševe hišice na Cesti V. nepričakovano potrkal Gregorjev bratranec, ki se je pisal Palovec. Mamin nečak, ki je po vojni prebegnil v Avstrijo, je prišel iz Gradca, sorodnike pa prosil, ali lahko za nekaj dni ostane pri njih. "Bratranec je bil agent odporniških antikomunističnih sil, ki je bil namenjen v Zagreb. Hotel je vzpostaviti stik z opozicijo. Strniševi so sicer slutili, da je čez mejo prišel ilegalno, vendar ga niso prijavili. Bil je sorodnik, ponudili so mu pomoč. Zato so jih obtožili rušenja sistema," pravi Stanek. Devetnajstega maja 1949 so Gregorja med poukom iz razreda poklicali v ravnateljevo pisarno. Tam so ga pričakali miličniki. Istega dne sta bila aretirana tudi mati in oče. Stanek pravi: "Dogodek je imel vzrok v okoliščinah, na katere Gregor ni mogel imeti praktično nobenega vpliva ... bratranca je v hišo sprejel oče... težko, da bi glede tega imel kakšno besedo sin." Kljub temu je javni tožilec na ljubljanskem okrožnem sodišču 26. avgusta 1949 zoper skupino osmih oseb, med katerimi je bila vsa Strniševa družina, vložil obtožbo, ker "so se ... povezali s pobeglimi emigranti in vojnimi zločinci, ki so v inozemstvu organizirali združbo, katere cilj je nasilna zrušitev obstoječe državne ureditve v FLRJ ... ter so dajali tem špijonom, ki so prišli ilegalno prek državne meje ... s posebnimi nalogami, materialne ugodnosti ter so s tem tudi sami sodelovali v omenjeni zločinski združbi." Oče je dobil leto zapora, mati osem mesecev, prebila jih je v taborišču v Rajhenburgu. Zaplenili so jim vse imetje. Gregor je bil obsojen na dve leti in pol, seveda z izgubo vseh državljanskih pravic. "Z bratrancem je šel po mestu, povedal mu je, katera stavba je katera, s seboj pa je imel šolski zemljevid Ljubljane. To je bil zanje napad na socialistični sistem. Najvišjo kazen je dobil, ker se je z bratrancem največ družil," ugotavlja Stanek, ki je preštudiral dokumente, obtožnico in o Strniševih zaporniških dneh govoril z dvema njegovima sojetnikoma. Pritožili so se na vrhovno sodišče. Posledica: oče je dobil dve leti, Gregor pa štiri leta s prisilnim delom. Potem je na več lokacijah v Ljubljani in v taborišču Inlauf na Kočevskem odsedel in prisilno delal na gradbiščih in v kamnolomu do 30. junija 1951, ko so ga pogojno in predčasno izpustili. Jeseni se je po dveh letih zapora vrnil v šolo. Maturiral je leta 1952, skupaj z mlajšim sošolcem Janezom Stanekom.
Aretacija in zapor sta dokončno oblikovala Strniševo samotništvo in ga (verjetno prezgodaj) določila za zrelo osebnost. "Zapor je bil seveda bridka, usodna izkušnja, ki je po eni strani to samotništvo do kraja utrdila, še bistveno povečala in utemeljila Gregorjevo nezaupanje do sveta, po drugi strani pa ga je očitno učvrstila v njegovi notranji vztrajnosti, odpornosti in volji, ga izzorila, obogatila s spoznanjem življenjske resničnosti ter ga vrednostno in večinoma tudi nazorsko dokončno oblikovala," meni Stanek. Vseeno je Strnišo preteklost preganjala še leta. "Za njim se je vleklo to, da je bil obsojen na prisilno delo. Bil je izrazito protirežimski človek in tedanja oblast ga je dejansko dušila in poskušala spraviti čisto na nič. Velikan poezije je bil že pri zbirki Mozaiki, vendar je bila ta namerno spregledana. Preživljal se je s tem, da je pisal tekste za popevke, ker ga kot pesnika sploh niso hoteli priznati," je prepričana Svetlana Makarovič. In kljub temu, da naj bi bili honorarji nizki, je z njimi odkupil hišico v Rožni dolini, v katero so se smeli Strniševi vseliti po prihodu domov in v kateri je pesnik potem živel vse življenje.
Pesnikova smrt
Milan Kleč, sodobni slovenski pesnik in pisatelj, je bil v zadnjih letih velik Strnišev prijatelj. Poznal ga je kakih pet let. "Veliko sva se družila, mislim, da sva celo pretiravala. Le da se midva nisva pogovarjala o literaturi. Skupaj sva sicer padla blizu literature. Srečala sva se na nekem literarnem večeru. Najbrž. To je bilo druženje, predvsem zato, da imaš odnos do nekih stvari. Njega je tudi zmanjkalo potem, ker ga je izgubil, ne vem, ali so to popevke ali je novorevijaška visoka literatura ali je to odnos do otroka, ki ga je izgubil, do žene, ki mu je ušla. Dobro, saj ga je zakuhal. Ampak izgubil je odnos."
Kleč pravi, da se sicer najraje druži s slikarji, da se mu ni treba pogovarjati o literaturi. S Strnišo se mu na srečo ni bilo treba. "Skratka, počivala sva. Pili smo ga pa se pogovarjali o babah. Kot pobalini. Stresali šale. Mislim, bili so čisto klasični pogovori. Življenje. Nekoč sem mu skrival, ko sem pil. Dajal je občutek, kot da v življenju ne bi spil kozarca. Pa sva rekla, naslednjič, ko se vidiva, bom trezen. Potem je bil pa že odvisen, ko sem ga srečal..." Menda je bilo najbolj mučno, ko je bil na koncu ... "On bi še pisal, ampak je bil toliko pošten, da je videl, da bi se samo ponavljal. Potem je izgubil vso odgovornost, saj veš, ko se zalotiš, da spiš do dveh. Pri pijančevanju se aktiviraš, ko moraš malo ustaviti. Če izgubiš to, je konec." Na koncu si je našel veliko mlajše prijatelje, kot sta Milan Kleč in Jure Potokar. Njegova generacija se je porazgubila. "Eni imajo žur fiksa, novorevijaši imajo svojo oštarijo. Ampak to je družinsko življenje. Gregor je bil zelo vesel, ko je videl, da še obstajajo ljudje, ki ga serjejo, neambiciozno. Da vseeno še kaj poleg počnejo, da imajo odnos do nekih stvari," ugiba Kleč. Imel je ženo, imel je tudi otroka, ampak stvari je potreboval zaradi repertoarja. "Enkrat mi je pravil, da je dobil Prešernovo nagrado ... in je šel nekaj spit. In je jasno, da je ženska vedela, da se ne bo ustavilo pri eni steklenici. On je rekel, da je prišel domov, vendar s sekiro, potem so ga odpeljali policaji. Ne govorim, da je kaj naredil, popolnoma nič ni naredil, samo ona se je zavedala dejanskega repertoarja, ki ga je zelo dobro poznala. Vedela je, da pitje ne bo trajalo samo dva dni in da je ta repertoar malo neokusen za otroka, če ga je že ona morala prenašati. To ji je zelo zameril." Strniša je bil pijanec in bolj, ko so se bližali zadnji dnevi, bolj je pil, se spominjajo njegovi prijatelji. "V Rožni dolini je bila trgovina takoj čez cesto. In tam so mu rekli, vse dobite pri nas, gospod Strniša, samo pijače ne. On pa je bil čisti otrok. Enkrat sem prišel, pa me je blazno čakal, bil je živčen, ker se je trgovina zapirala. Odprta je bila do devetih, jaz pa sem prišel petnajst minut do devetih. Jasno, njemu niso postregli. In potem vprašanje, kako zakamuflirati. Stal je na prstih in me gledal skozi okno, ali mi bodo dali pijačo ali ne," se spominja Kleč. Za boljšo predstavo o Strniši v osemdesetih letih ponuja tole anekdoto: "Pravil je, da so ga samo enkrat spravili v Rovinj ali nekam na morje. A so ga morali že naslednji dan odpeljati nazaj, ker ni vedel, kje je trafika. Ali pa niso imeli njegovih cigaret. Brigala ga je Amerika. Ampak on je naredil iz tega teorijo, da so, kdove zakaj, ljudje povsod isti. Hiše so hiše, babe so babe." Zgodba seveda posredno govori o Fullbrightovi štipendiji, ki naj bi jo bil dobil pesnik. Namesto v Ameriki je končal na Jesenicah, kjer se je obrnil proti domači Rožni dolini. "Njega so zanimali drugi planeti. Ampak tudi tukaj se je zajebal. Temu sva se potem smejala. Imel je par alkoholnih delirijev. In je enkrat zelo naivno pripovedoval, kako k drugim ljudem v delirijih iz vtičnic prihajajo vesoljci, da jim vesoljske ladje pristajajo pred hišami. On si je to blazno želel, pa se je zajebal. K njemu so prihajale samo podgane. Vse bi dal za to, da bi bil v delirijih na drugih planetih, ampak ker je usoda taka svinja, se je tukaj blazno poigrala z njim," trdi Kleč.
Jure Potokar se spominja zadnjih dni Gregorja Strniše drugače: "Gregor je bil pijanec. Vendar je lahko nehal piti za dolgo časa, potem pa je bilo zadosti, da je nagnil samo en kozarček. Ko smo se dobivali v Unionu ali pri meni, ni nikoli pil. Takrat je bil absolutno trezen, celo delal je, mislim, da je pripravljal roman. Je pa pil v začetku leta 1987. Nato je izginil, nekaj tednov nismo slišali o njem. Ni odgovarjal na telefonske klice, ni se pojavljal. Potem ni več hodil ven. Menda je poklical taksi, dal taksistu denar in taksist mu je pripeljal pijačo. Čisto na koncu, dober teden, preden je umrl, me je klical sredi noči, ob treh zjutraj, naj pridem k njemu. Bila je grozna zima, bilo je ogromno snega, bilo je okoli minus 15 stopinj. Jaz sem sicer imel avto, ampak je bil zakopan v snegu in ob treh zjutraj je bila edina varianta taksi ali pa peš. Od Bežigrada do Rožne je bila po tistem snegu kar precejšnja razdalja. Zato sem mu rekel, oprosti, ne morem, se vidimo jutri. Naslednji dan sva šla z Milanom tja, a ni odprl. Nisva hotela notri, čeprav se nama je zdelo, da vrata sploh niso zaklenjena. Naslednji dan ali dva dni kasneje sva pa vseeno šla in vstopila. Po vsej postelji so ležale steklenice. Nobena ni bila čisto prazna. Ko je padla, zanj enostavno ni več obstajala. Bil je v komi, v nezavesti. Poskušala sva ga spraviti k sebi. Klical sem bivšo ženo, ali naj ga odpeljemo v bolnišnico, je rekla, ja, ampak potem vas ne bo nikoli več v življenju pogledal. Ker bolnišnica je absolutno pomenila, da ga bodo odpeljali v Polje na psihiatrijo, ker je imel že zgodovino tega." Nazadnje so ga vseeno odpeljali v bolnišnico. "Imel sem res slabo vest, nisem ga mogel obiskati. Vse skupaj se je dogajalo v sredo, četrtek. V soboto je prišel že toliko k sebi, da je tudi malo spregovoril s tistimi, ki so ga šli obiskat. Potem je pa umrl. In to zato, ker se je sam tako odločil," razmišlja Potokar. Gregor Strniša je umrl 23. januarja 1987 v Ljubljani. Milan Kleč misli, da je živel pravzaprav kot uradnik: "On je bil pezde. Res. Simpatičen pezde." Morda. Strniša, ki je imel ob popevkah še marsikaj povedati. Morda tole, kar je nekoč rekel prijatelju Petru Božiču: "Je rekel, vesolje je v človeku, ljudje na zemlji smo pa plesni. Zato moramo iti."
(Citati Svetlane Makarovič in Cirila Zlobca so iz cikla oddaj Zlata šestdeseta, TVS, citat Draga Bajta in nekateri Janeza Staneka pa iz knjige Gregor Strniša, ki je v zbirki Interpretacije izšla pri Novi reviji leta 1993.)
V družbi s Toonom Wegnerjem in Petrom Božičem junija 1956
V družbi s Svetlano Makarovič, 1966
Z ženo Theo in hčerko Erno ob njenem prvem rojstnem dnevu, 1981
Drevesa odpro debla s suhim pokom
in temna srca, ki so skrita v njih,
pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.
Od žolte lune siv lišaj visi.
Tedaj se dvignejo veliki kamni,
na tenkih nogah hodijo okrog,
kakor orjaški sivi pajki,
in grizejo mehke obraze gob.
Na drugi strani gozda, v temni hiši,
v globokih, nizkih jamah svojih sob,
spijo ljudje, kot dolge, sive miši.
Velike mačke sanj se igrajo z njimi.
JESENSKA PESEM
Še vedno je nekje,
poletje temno,
tiho poletje
s tvojimi očmi.
Odšlo je, kakor stara karavana,
čez reko časa. Zdaj sedi
na drugem bregu, med zamolklimi
drevesi — mirna, sklonjena postava.
Kot da so tam velika, temna vrata
iz brona, ki so vrezani na njih
nejasni liki drevja in neznanih ptic —
tih, bronast gozd. V njem pa še vedno čaka,
ujeto v nežno kretnjo,
kot da spi,
temno poletje
s tvojimi očmi.
HVALA, MOJSTRU!
