Drage someščanke in dragi someščani. Spoštovani gospod župan, predvsem pa drage državljanke in državljani. Čestitam vam ob našem kulturnem prazniku!
Letos ga praznujemo že 77-ič.
Odločil sem se, da vam nocoj ne bom govoril o stvareh, ki jih poslušate sleherni dan. Raje vam bom govoril o ljudeh, ki niso prav pogosti gosti naših kašč.
Na kaj pomislim ob tem dnevu?
Da se spomnimo na kulturo in na umetnost - in da je to dela prost dan, zasluge za to pa gredo našemu velikemu poetu Francetu Prešernu.
Zanimivo je, da mnogi vemo, kdaj je umrl, redkim pa je znan dan njegovega rojstva. Res pa je tudi, da bi se potemtakem december šibil od prazničnih dni.
Spomnim se njegovega znamenitega verza: “Le čevlje sodi naj kopitar!”
Kaj predstavljajo čevlji, kdo je kopitar?
Kaj mi pesnik sporoča?
Eni so bili za bohoričico, drugi za metelčico.
Zgodovina se ponavlja.
Vsi stremimo k istemu cilju, le poti so različne. Katero bomo izbrali, je popolnoma naša lastna odločitev. Dobro je le, da jo izberemo. Da ga uslišimo.
Barda, neuslišanega za časa njegovega življenja. Hitro mu je bilo jasno, da Julije rastejo za Romee, da je smrt stalnica življenja, da je ljubezen minljiva.
Zato je pisal o ljubezni, da bi postala večna.
Izkušnje so ga klesale, kot je on klesal besede in verze, o zmagah in porazih, o biti ali ne biti, o kopitarjih in kolobarnikih, o poražencih in zmagovalcih.
In prav tem slednjim danes čast podajam.
Letos mineva 150 let od rojstva Jožeta Plečnika. Arhitekta, ki je zaznamoval kuliso treh evropskih prestolnic. Ljubljane, Dunaja in Prage. Vsi si ga jemljejo za svojega. Logično - če je pa izjemen in enkraten. Njemu je bil čas bolj prizanesljiv. Težko se je upreti udobju toplega doma ali skušnjavam polnih shramb, nogometu, bližnjicam, zavetiščem duha….
Plečnik te zaznamuje za celo življenje. Potuješ po njegovih poteh, v njegovih kreacijah iščeš navdih za svoje. Njegova dela niso zbrana v eni knjigi, kot pri Prešernu. Do Plečnika vodijo mnoge poti in zvedavost iščočega.
Na pot iz rodne Makedonije se je podal tudi naš naslednji gost.
Ljuben Dimkaroski.
Trobentač, pedagog, zborovodja, pisatelj, kipar, rokodelec, predvsem pa izvajalec in izdelovalec paleolitske piščali, ali, kot jo je sam poimenoval Tideldibab. Gre za koščeno glasbilo, izdelano iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec prvič vdahnil življenje pred 60.000 leti. Tideldibab, je beseda, sestavljena iz začetnih črk. TI - Turk Ivan (arheolog, ki je leta 1995 našel piščal), DL - Dimkaroski Ljuben in DI BAB - Divje babe (jama pri Šebreljah).
Ljubna je po 30ih letih igranja prve trobente v Simfoničnem orkestru Ljubljanske opere, popolnoma očarala drobna kost, ki ji je posvetil preostanek svojega življenja. Izdelal je preko 300 replik tega čudovitega glasbila, iz katerega je lahko le on izvabil fantastične 4 oktave in pol. Ljuben je z njim predstavljal Slovenijo po celem svetu. V lepem spominu mu je ostalo predavanje na znamenitem Oxfordu v Veliki Britaniji.
Po trhlem začetku o ovcah volkovi zazehajo. Kljub dvomu mojster dahne v kost, pesem zbudi speče.
Znal je izvrstno izvabljati različne zvoke preteklosti, ki so ubrano odzvanjali v prihodnost. Rada sva govorila, da je Slovenija Birthplace of Music ali še lepše, zibelka glasbe.
Počaščen in ponosen sem, da sem imel priložnost slišati tega virtuoza. Sam menim, da je potrebno prisluhniti živim ljudem. Se pogovarjati s svojimi sodobniki.
Kako bomo veliki, če ne sprejmemo majhnih? Kako bomo svoji, če ne sprejmemo sebe?
Iz malega raste veliko. Delati in stremeti moramo k temu, da bodo naši zanamci večji od nas.
Verjamem, da so to hoteli tudi Prešeren, Plečnik, Ljuben Dimkaroski….
Želja in vera bi morala biti skupna tudi nam, ki živimo in delujemo v mestu ob mrzli reki, pod vršaci Gore in Čavna.
Wajdušna, kot ji mi Ajdovci radi rečemo.
Ne bi mogel reči, da našemu mestu, ali še bolj občini, primanjkuje kulturnikov. Naj vam ob tej priložnosti malce osvežim spomin:
Danilo Lokar (letos praznujemo 130. obletnico njegovega rojstva), Veno Pilon, Anton Cebej, Tea Breščak, Danica Slavica Cigoj-Kuščer, Klavdij in Diana Koloini, Ada Bačar, Milan Klemenčič, Milena Lah Stibilj, Janez Svetokriški, Anton Jerkič, Darinka Bajec, Evgen Angel Bavčar, Danilo Jejčič, Anja Kranjc, Edi Šelhaus, Franc Turk, Stanislav Bačar, Sara Rustja Turniški, Anton Cigoj, Valentin Kosovel, Sonja Hočevar, Azad Karim, Avgust Schlegel, Franc Pohole, Walter Bianchi, Tone Batagelj, Marijan Brecelj, Anna Krasna-Praček, Marijan Cigoj, David Kovšca, Simona Semenič, Ivan Kobal, Marjuta Slamič, Ciril Jerše, Lara Janković, Andrej Batič, Polona Furlan, Bojan Bizjak, Gordan Novaković, Nenad Ljubotina, Josip Kenda, Jože Trošt, Rajko Slokar, Damjana Golavšek, Karel Novak, Janko Barle, Jože Bizjak, Neli Kodrič-Filipič, Andrej Perne, Radivoj Rehar, Ivo Trošt, David Trebižan, Jure Ferjančič…..
Ne, res nas ne primanjkuje.
Bi pa rad poudaril, da smo - kljub tolikim hramom - le kulturniki zanj prikrajšani.
In s tem gledalci, poslušalci, nasprotniki in občudovalci.
Vsaka hiša ima hram, le našemu mestu ni dan!
Mogoče se pa muze tudi nam enkrat nasmehnejo.
Neme so pesmi zaprtih knjig,
siti so bralci, opiti gledalci.
Komu je mar za poezijo.
ko omamljen ždi pred televizijo.
Z lažjo je lažje,
resnica je grenka.
Majhni smo, ker nočemo biti veliki.
Imamo najstarejše kolo,
imamo najstarejšo iglo
in najstarejše glasbilo na svetu.
Pa kljub temu ne moremo sešiti odeje, ki bi nas vse pogrela, ne moremo napisati pesmi, ki bi nas vse nagovorila. Ne moremo pa niti ubežati izzivom, ki stojijo pred nami.
Kolo življenja se vrti naprej, kljub naši majhnosti, gluhoti, togoti, zvezdam, klorofilu, kačam, križem, Marku Breclju, Črnemu Petru, jablanam, polenom…
Dobro zmaga, pravijo.
Vendar ne, če bomo otopeli - do sočloveka, do kruha, narave, neba in voda.
Ali če bomo zaspali na lovorikah, ujeti v sanje.
Delovanje, ljudje, sodelovanje in spoštovanje. To so slovenske sanje!
Tu je Amerika, kot je rada rekla moja nona.
A ne poznam človeka, vključno s seboj, ki ne bi imel opravičila za lastno lenobo.
Na zdravje!
