RUFUS WAINWRIGHT

Glas je najimenitnejši glasbeni inštrument. Oplemeniten z dobrim besedilom pa prinaša izkušnje ter predstave nekega časa, ki so iskrene, enkratne in neponovljive. No, to bi trdil za večino glasbe izdane do leta 1975. Potem se v glasbenikovo izvajalsko svobodo vtaknejo založniške hiše in napravijo nepopravljivo škodo, ki jo čutimo še danes. A o tem kdaj drugič.

Pevec je mojster obreda, mi ostali smo le vešči spremljevalci.

Včasih bolj, včasih manj, odvisno od njega. Uglašenost je pomemben faktor človeške družbe.

Vedno so me fascinirali človeški glasovi, a ne le barva ali višina glasu, pač pa tudi interpretacija, ki pevca definira in ga dela enkratnega.

In prav tak tudi je Rufus Wainwright.

Ko sem pred leti kupil zadnjo ploščo Burta Bacharach-At This Time, me je ob poslušanju druge strani, natančneje po treh minutah in triintridesetih sekundah pesmi z naslovom Go ask Shakespeare, oblila kurja polt. To je namreč moj osebi merilec kvalitete. Pojavil se je glas, ki je bil zelo linearen in enoličen, obenem pa je prinašal svežino in upanje. Čigav je ta glas?

RUFUS WAINWRIGHT je rojen 22 julija leta 1973, kot plod ljubezni ameriškega folk izvajalca Loudna Wainwrighta III in Kate McGarrigle, sicer Kanadčanke iz Quebeca, prav tako folk pevke. Tri leta kasneje je na svet prijokala še hčerka Martha. Z rojstvom slednje je družina razpadla, saj Loundnu do nje ni bilo in je vso skrb za otroka prepustil Kate. Ta se je preselila v Montreal k svoji sestri Anne. V hiši kjer so živeli je bila glasba stalnica tako, da je Rufus rastel ob poslušanju mjuziklov, opere in folk glasbe, sodobne zvoke pa črpal iz radijskega sprejemnika. Že kot otrok rad nastopal in igral v šolskih gladaliških predstavah, vendar se je šele pri dvajsetih odločil za glasbenika. S svojimi demo posnetki, ki jih je posnel le ob spremljavi klavirja, se je odpravil v New York, kjer pa na začetku ni žel uspeha. K temu je pripomoglo tudi njegovo odkrito priznanje istospolne usmerjenosti.

Koga to sploh briga važno, da tip dobro poje.

Prav takrat je bil Rufus v Kanadi tudi nominiran za Juno (kanadski ekvivalent Grammyu) v kategoriji najbolj obetajoči mladi izvajalec, njegova pesem I'm Running pa je bila nominirana za Genie (kanadski Oscar) kot najboljša filmska pesem.

Čeprav z očetom Loundnom nista bila v najboljših stikih, mu prav on zagotovi snemanje prve plošče. Loudn sinove demo posnetke odnese k Vanu Dyke Parksu od njega pa romajo k Lennyu Waronkerju, tedanjem lastniku založbe Dreamworks. Čez mesec dni je Rufus že v Los Angelesu kjer snema svoj prvenec. Prezrt na vzhodni obali, cvet na zahodni.

Založba je v Rufusa ogromno vložila, mu preskrbela najboljše glasbenike: Jim Keltner na bobnih, Glen Hollman na basu, Jon Brion na kitari, Benmont Tench na klavijaturah za aranžmaje je poskrbel Van Dyke sam, spremljevalne vokale pa mu je zapela kar sestra.

Kljub hvali kritikov in glasbenih kolegov in nominaciji "najboljše v letu 1998", se njegova debitantska plošča ni prodajala dobro. Iskrene emocije še vedno ne nadjebajo ironičnega poziranja, izjemen glas in elegantni aranžmaji še vedno ne preglasijo neuglašenega kokodakanja. Kakšna škoda!

K večji prepoznavnosti je vsekakor pripomogla njegova priredba Cohenovega komada Hallelujah, ki ga je prispeval za risanko Shrek. Uspeh ga je ulovil nepripravljenega. Proslavljal je na veliko in kot mnogi končal na drogah, se le teh hitro rešil in v začetku leta 2001 izdal svoj drugi album Poses.

Če bi za prvo ploščo rekli, da je solistična se na tej pojavi skupinski duh. Le k temu pripomorejo sestra Martha, Teddy Thompson-sin legend britanske folk glasbe Linde in Richarda Thompsona, producent Pierre Marchand, skladatelj klasične glasbe Damian le Gassick, Propellerhead-ovec Alex Gifford...... Takoimenovani "skupinski duh" to ploščo prikrajša za malo intimnosti, ki smo jo bili obilo deležni na njegovem prvencu. Rufus nam tokrat postreže z nežnimi klavirskimi baladimi, Beatlovskimi harmonijami, slišijo se vplivi Tin Pan Alley-a, folk glasbe. Temačna, globoka glasba za posebna razpoloženja. Vseeno, pa izvrsna plošča. Rufus je še mlad in kaj vse nas še čaka.

Vedoč, da nikoli ne bo imel uspešnice številka ena se odpravi v studio. Za producenta tokrat najame Mariusa deVriesa znanega predvsem po sodelovanju z Madonno, Bjork, Davidom Bowiem in Massive Attack. V enem šusu posname kar 35 pesmi in jih tematsko razdeli na dva dela. Prvi album nosi naslov Want One in na njem vidimo Rufusa v viteški opravi kako se pripravlja na obračun. Obračun s seboj, očetom, založbo, strahovi, krivičnostjo in praznostjo sveta, kar so logične teme po 9/11, času ko je pisal skladbe.

Od 350 članskega zbora, velikega simfoničnega orkestera, pihalnega orkestera pa vse do samega Rufusa na klavirju. Glasba je veličastna, pikolovsko naplastena, obilno zabeljena, brutalno iskrena, mestoma že operetična. Giblje se med kabarejem (Natasha, Dinner at Eight), barokom (Vibrate), klasičnim rockom (Go or Go Ahead ), zvokom Tin Pan Alley-a (14th Street, Movies of Myself), rock opero (Beautiful Child), jazzom (Harvester of Hearts)......

Komaj čakam Want Two!

Want Two je še nekoliko bolj klasična in baročna kot je bila njena predhodnica. Če se je Want One začela z Beatlovskim komadom v stilu Across the Universe, se tale začne z krščansko-orientalnim Agnus Dei, ki ga zapoje kar v latinščini.

Qui tollis peccata mundi
Agnus dei
Agnus dei
Qui tollis peccata mundi
Dona nobis pacem
Dona nobis pacem
pacem
Dona nobis pacem

Prvi se približa le v komadih: The One you Love, Waiting For a Dream, Crumb by Crumb in Old Whore's Diet v kateri poleg njega zapoje tudi Antony. Željo za ugajanjem vrže preko ramena in nam dostavi zrelo delo, ne ozirajoč se na poslušalce in trende.

Glasbeno, Rufus še nikoli ni tako dobro kontroliral svoje muze.

Little Sister zveni kot bi jo napisal W.A. Mozart, The Art Teacher je njegov pogled dekleta, ki se zaljubi v svojega učitelja, Memphis Skyline je žalna pesem za pokojnega Jeffa Buckleya, ki je Rufusov velik vzor, Gay Messiah izzveni s kitaro kot pesem, ki bi jo lahko prepevali ob tabornem ognju, Hometown Waltz je oda povratku domov.

Pridi še kaj!

"GAY MESSIAH"

He will then be reborn
From 1970's porn
Wearing tubesocks with style
And such an innocent smile

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

He will fall from the star
Studio 54
And appear on the sand
Of Fire Island's shore

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

No it will not be me
Rufus the Baptist I be
No I won't be the one
Baptized in cum

What will happen instead
Someone will demand my head
And then I will kneel down
And give it to them looking down

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

Po štirih ploščah, ki jih je posnel v ZDA se odpravi posneti peto na staro celino. Za izvršnega producenta si omisli Neila Tannanta pevca dua Pet Shop Boys, ki ploščo precej poevropi. Producentsko delo pa prvič v karijeri opravi kar Rufus sam. Release of the Stars izide 2007, in je moja "THE" plošča leta.

Otvori jo disonatno himnična Do i Disappoint you v kateri nas sprašuje, če nas je razočaral ker je ostal le človek. Sledi ji Going to a Town, ki zveni kot kritika ZDA, a je v resnici pesem o New Orleansu po obisku Katarine.

"Going To A Town"

I'm going to a town that has already been burnt down
I'm going to a place that has already been disgraced
I'm gonna see some folks who have already been let down
I'm so tired of America

I'm gonna make it up for all of The Sunday Times
I'm gonna make it up for all of the nursery rhymes
They never really seem to want to tell the truth
I'm so tired of you, America

Making my own way home, ain't gonna be alone
I've got a life to lead, America
I've got a life to lead

Tell me, do you really think you go to hell for having loved?
Tell me, enough of thinking everything that you've done is good
I really need to know, after soaking the body of Jesus Christ in blood
I'm so tired of America

I really need to know
I may just never see you again, or might as well
You took advantage of a world that loved you well
I'm going to a town that has already been burnt down
I'm so tired of you, America

Making my own way home, ain't gonna be alone
I've got a life to lead, America
I've got a life to lead
I got a soul to feed
I got a dream to heed
And that's all I need

Making my own way home, ain't gonna be alone
I'm going to a town
That has already been burnt down

Mojster cinematičnih pop oper nas s svojim jokajočim baritonom v naslednji pesmi z naslovom Tiergarten popelje skozi berlinski park v spremstvu svojega rjavookega ljubimca.

Zopet so tu vplivi klasičnih skladateljev. Prek Brahmsa, Ravela, Schuberta vse do Satia, Sraussa, Verdija ........Tudi glam rock mu ni tuj kar je čutiti v pesmi Beetwen My Legs, ki zveni kot bi jo napisal Marc Bolan iz skupine T. Rex.

Plošča se je uvrstila na kar nekaj evropskih glasbenih lestvic, kar za prejšnje ne moremo trditi. Zelo dobro ji je šlo v skandinaviji in na otoku, celo bolje kot v ZDA. Postala je zlata v Veliki Britaniji in Kanadi.

Kam še? Rufus ve!

V naslednjih letih koncertira na veliko, kar pričata dve koncertni plošči, ki jih izda v tem času. Prva je Rufus Does Judy at Carnegie Hall skupaj z 36 članskim orkestrom na kateri rekreira legendarni koncert Judy Garland iz Carnegie Hall-a leta 1961 ter druga, izdana dober teden nazaj, z naslovom Milwaukee at Last!!! in je koncertni zapis promocijske turneje njegove zadnje studijske plošče.

Rufus je dorastel v izjemnega interpreta in njegov glas zveni bolje kot kdajkoli.

Letos je tudi premierno uprizoril svoje prvo operno delo z naslovom Prima Donna ter predstavil koncept z imenom Blackoutsabbath, ki poskuša dvigovati okoljevarstveno zavest.

Natančne podatke o Rufusovi diskografiji dobite na njegovi spletni strani Rufus Wainwright

Kakšna škoda, da se zadovoljimo z gaganjem, instant hrano, silikonom...... medtem ko se spreminjamo v nekrofile, časteč mrtve in puščajoč žive v zaprašenih prekatih gluhih src.

V užitek in posluh.

PRIDITE VSI, KER ZA VEČ NI PROSTORA!

Naredili smo novo Patty, ki nosi naslov PsychoPattya Sexualis, vrnitev porno dive. Premiera bo 26. septembra 2009 v Varieteju. Le ta se nahaja v kavarni hotela Union.

Tukaj je par fotk za pokušino. Fotografije so delo Petra Uhana.

Lepo vabljeni.

Se vidimo.

Za podrobnejše informacije o Varieteju klini tukaj.

MARK RYDEN

Par slik za pokušino in razmislek.

Več o njem najdete na njegovi spletni strani .

FERNANDO PESSOA

FERNANDO PESSOA / Psihotipija

Veter, ki veješ

v pinijah,

koliko nesreč

se tvoja krila spominjajo.

Koliko žalosti,

ne da bi se

sprostila v joku,

teži srce.

O ti, blodeči

veter samote,

srcem prinesi

nežen dotik.

Svoja krila posodi

bolečini, ki jo ne poznaš,

veter, ki jokaš

v pinijah.

21. 8. 1921

**********

Veš, kdo sem? Jaz ne vem.

Nekoč, ko nisem bil nič,

sem bil vazal in kralj.

Dvojna bolečina me boli,

Dve bolečini sem prestal

Bil sem vse, kar lahko je.

Vsi so mi miloščino odrekli;

in med misliti in biti

sem čutil življenje, kako gre-

kot reka, ne da bi tekla.

12. 4. 1934

DAVID AXELROD

David Axelrod je ameriški skladatelj, aranžer in producent. Rodil se je 17. Aprila leta 1936 v Los Angelesu. Odraščal je ob poslušanju R&Bja in Jazza. V poznih 50-ih prejšnjega stoletja se je zaposlil v studiu cvetoče filmske in televizijske industrije, kjer je opravljal delo bobnarja, producenta in aranžerja. V vlogi producenta se prvič pojavi leta 1958 na plošči "Free for All" pozavnista Franka Rosolina. Leta 1959 posname ploščo "The Fox" s saksofonistom Haroldom Landom , ki velja za mejnik v West Cost Jazzu. To je bila prva plošča Hard Bop Jazza, v pretežno Cool Jazz okolju. Leta 1963 se pridruži založbi Capitol Records kot producent in menedžer ter prične takoj spodbujati založbo, naj že ustvari oddelek za temnopolte glasbene izvajalce. David dobi zeleno luč in tako se začne uspešno sodelovanje s temnopoltim soul pevcem Loujem Rawlsom. Sodelovanje doseže vrhunec leta 1967, ko Lou dobi nagrado Grammy za pesem Dead End Street, katere avtor je David.

Založba Capitol, ki je kot vemo odgovorna za ameriške izdaje plošč skupine The Beatles, se trudi na vse pretege dobiti v svoje vrste tudi izjemnega jazz saksofonista Juliana "Cannonball" Adderleya. Cannonball pogodbo podpiše, vendar le pod pogojem, da sodeluje z Axelrodom. Že njuno prvo sodelovanje postreže z izjemnim hitom in sicer Mercy, Mercy, Mercy avtorja Joea Zawinula s plošče "Live at the Club". Pesem se pozvpne na 11. mesto na ameriški pop lestvici. Uspešno sodelovanje traja vse do Cannonballove smrti leta 1975.

Medtem prične David z rednim sodelovanjem s skupino vodilnih session glasbenikov med katerimi so: Earl Palmer (bobni), Howard Roberts (kitara), Carol Kaye (bas kitara), Don Randi (klavir).... Izvajalci se kar vrstijo: igralec David McCallum, južnoafriška pevka Letta Mbulu, pianisti Henry Cain, Hampton Hawes in Merl Saunders, saksofonist Gene Ammons, trobentač Nat Adderley, aranžer H.B. Barnum, pevec Joe Williams, skladatelj David Rose, pevki Tina Mason in Clara Ward ter skupine: Hard Water, Pride, Funk Inc., The Common People in The Electric Prunes.

David Axelrod pa je znan predvsem po svojih avtorskih delih. Le ta se v svojem času niso preveč dobro prodajala, saj je bil David zelo vizionarski v svojem zvoku. Zelo ritmizirani in prezentni bobni legendarnega Earla Palmerja, izjemne bas linije Carol Kaye, mračni baročni štrajhi, disharmonični zbori, vse to dela Davida Axelroda edinstvenega in vizionarskega. Prav zato velja njegova prva solistična plošča iz leta 1968 z naslovom "Songs of Innocence" za mejnik v žanru Jazza Fusiona, kot tudi prvo konceptualno ploščo nasploh. To je bilo leto, preden je oznako Jazz Fusion prejela plošča "In a Silent Way" Milesa Davisa, s katero postane nesojeni "Oče Fusiona". David se je poslužil pesmi velikega angleškega pesnika, slikarja in vizionarja Williama Blaka in nam ponudil obskurno mešanico jazza, psihadeličnega rocka, baročnega popa...

1. izdaja

2. izdaja

Davida sem odkril preko Williama Blaka. Tako imenovani Nori pesnik ni bil le pesnik, sam je pesem napisal, narisal, iz bakra izrezal, natisnil, pobarval, založil in prodajal. Čudo od deteta.

A le komu je do čudes.....

WILLIAM BLAKE se je rodil 28. novembra 1757 v Londonu. Oče trgovec ga ni poslal v redno šolo, sam ga je naučil brati in ga zalagal z najrazličnejšimi knjigami. Zavzeto se je učil tudi pri velikih slikarskih mojstrih renesanse Michelangelu in Rafaelu. Dobro je poznal najrazličnejše filozofske knjige in Biblijo. Želel je postati slikar in z desetimi leti je začel obiskovati ugledno slikarsko šolo v Strandu, čez 4 leta, 1782, pa je postal vajenec pri slovitem graverju in bakrorezcu siru Jamesu Bisiru. V času brez fotoaparata je bil bakrorezec kralj. Vendar ga je gnala želja po izpopolnjevanju in zato je začel hoditi na Kraljevo akademijo, ki pa jo je Blake, ki se ni bil pripravljen uklanjati, dokaj hitro zapustil.

Znano je, da je odkril poseben tehnični postopek, ki ga je sam poimenoval iluminativni tisk pri katerem je vsako stran knjige, tekst in ilustracijo, vrezal v bakreno ploščo, to odtisnil na papir in pobarval z vodnimi barvami. Na ta način je lahko izdelal samo po nekaj izvodov vsake knjige in še ti so bili v bistvu unikati. Ohranilo se je le nekaj redkih primerkov, ki danes na trgu dosegajo astronomske cene in predstavljajo čudovito sozvočje slike in besedila.

Njegova ustvarjalnost doseže razcvet v obdobju med leti 1788-1793, ko je izbruhnila na dan vsa njegova kreativna sila. Ni naključje, da ta leta sovpadajo tudi s francosko revolucijo in ameriško vojno za nedvisnost, saj mu revolucija ni pomenila zgolj političnega dogodka, ampak predvsem apokaliptično spremembo človeštva.

Več o Williamu najdete na The William Blake Archive Homepage.

Vsak človek je, pravi Blake, v oblasti svoje Utvare, vse dokler ne pride ura, ko ga Ljudskost prebudi in Utvaro v Jezero zaluča. Kaj je Utvara v Blakovem jeziku? Ona je Individum, osredotečen le nase in ji ni mar za dušo, ki jo obseda, ali pač intelektualni stroj, ki ne želeč nikakršnih stikov z življenjem in od le tega ustrahovan, sam v sebi divja.

Blakovi zgodnji deli Songs of Innocence (1789) in Songs of Experience (1794) sta služili Davidu Axelrodu kot navdih za prvi dve solo plošči. Tako kot Blakove pesmi, sta se tudi Davidovi plošči takrat zelo slabo prodajali. Podobne usode? Ne bi rekel, gre bolj za nedojemanje trenutka. Človek, mumificiran v Utvari, ne dovoli ali NE ZNA spustiti Lepote k sebi. Ne odpre se niti za tistega, ki jo spušča. No, pa smo pri Bogu.

Kaj je Bog? Mar ni to starec, ki nekje sedi in opazuje oglodano bedo? Bedno!

Ne, iz kaosa, iz niča piše pesmi,

da drugi jih v zven odene,

za nas, da ostane kakšno seme.

In tako odkrivamo eni druge. Kajti Anglija Williama Blaka je bila Anglija puritanizma, prosvetljenstva in racionalističnih idej, častila je bogastvo, pridobitništvo in udobje. In seveda je bil Blake v takem okolju osamljen in preziran, saj je zavrnil ugled in bogastvo, čeprav bi zlahka imel oboje. Blake je bil globoko prepričan, da je imaginacija najvišja božja iskra v človeku. To pa je pomenilo že skoraj enačenje človeka in boga. S tem je Blake postal ekstremni humanist, revolucionar ali še bolje NOREC.

Odkrilo ga je šele prejšnje stoletje in pesniki kot T.S. Eliot, W.B. Yates in Northrop Frye.

Slutnja Nedolžnosti

Videti v Zrncu peska cel Svet

Nebo v Roži na poljani,

Večni čas imeti v hip ujet

in Večnost obdržati v dlani.

Kdaj so odkrili Davida Axelroda in kdo? Na srečo smo ga odkrili prej. Dr. Dre, DJ Shadow, Eminem, Common, Lauryn Hill in še mnogi Hip Hop izvajalci so semplali gospoda Axelroda. Njegova glasba kar kliče k temu. Bobnarski prehodi, bas linije, otkačeni štrajhi, vreščeče kitare, analogne sintetične pasaže, baročni vokali... David je polje idej.

DISKOGRAFIJA:

Songs of Innocence 1968

Release of an Oath 1968 (pod imenom The Electric Prugnes)

Songs of Experience 1969

Earth Rot 1970

Pride 1970

Messiah 1971

The Auction 1972

Heavy Axe 1974

Seriously Deep 1975

Strange Ladies 1977

Marchin' 1980

Requiem: The Holocaust 1993

The Big Country 1995

Axelrod 2001

Live-Royal Festival Hall 2006 (tudi DVD)

Več informacij najdete na tem linku.


O Nedolžnosti sem že pisal. Do Izkušenj pridemo preko Električnih Čjišp. David je ploščo "Release of an Oath" posnel s svojo skupino izvrstnih glasbenikov. Skupina The Electric Prunes je takoj po skupnem izletu z Davidom na plošči "Mass in F Minor" razpadla. Pogodba z založbo je zahtevala še eno ploščo. Inspiracijo je David tokrat iskal v stari molitvi Kol Nidre. Glasba je nekakšen liturgični sinfo rock. Vokali, godala in pihala prek katerih kričijo težke kitare in orgle. Krasen emocionalen most med Nedolžnostjo in Izkušnjami. HOLY ARE YOU!

Leto 1969 prinaša drugo ploščo po Blakovih motivih z naslovom "Songs of Experience". Plošča je za odtenek manj rockerska kot Songs of Innocence. Orkestracije so grandioznejše, nekašen melanholični kolaž zvoka, ki raje drsi, kot da bi vozil. Izkušnje so dober, vendar grenak učitelj. Vrhunec plošče je vsekakor pesem "The Human Abstract". Začne se kot Satie konča kot Penderecki. Počasi, a vztrajno tone Axelrod v vse večjo temo, ki pa ne doseže še grozljivih razsežnosti teme, v katero nas pahne z naslednjo ploščo. "Earth Rot" iz leta 1970 je plošča o ekologiji. Disonančni 9 članski zbor in 15 članski orkester nas popeljeta prek gnilobe s teksti iz Biblije (Izaijeva knjiga) ter legende Navaho indijancev z imenom "Song of the Earth Spirit". Daleč pred časom je zvenela ta glasba in tudi vizionarsko. Stran A nas svari in opominja, stran B nam kaže znamenja. Earth Rot je glasbeni komentar o stanju okolja. Naj se mora prične!

Enkratno kot Axe. Glasba je bila namenjena za obeležitev 1. dneva Zemlje, a jo je preglasil poboj petih študentov v znamenitem kentskem strelskem obračunu v sklopu študentskih protestov proti vojni v Vietnamu. Še ljudi ne znamo ljubiti, kako bomo znali ljubiti Zemljo.

Za njo pride sodelovanje v Folk Rock projektu Pride, ki zveni, kot bi bila še ena od Axeovih plošč. Kar tudi je. Avtor vseh pesmi je Axe, besedila je prispeval njegov sin Michael, spremlja pa ga njegova stalna super skupina. Kaj več bi še hoteli? Piše se leto 1970.

Naslednja plošča je bila "Messiah". Axe se tokrat dotakne Handla in njegove skladbe Messiah. Lahko le slutite, kako je če se agnostik dotakne totalno religiozne glasbe.

Leto zatem je tu "The Auction" nekakšna zvočna kulisa trgovanju s sužnji. Si predstavljate, da leta 1972 nekdo prepeva o suženjstvu? Obsojeno na propad. Glasba je bliže bluesu, godala odpadejo, začutijo se tudi prvi vplivi funka. Teksti so delo pesnika Paula Dunbara.

Po smrti svojega sina Scotta, Axeova ustvarjalnost zamrzne. Odtali ga šele Cannonball, ki ga spodbuja in prevzame producentsko delo na naslednji plošči iz leta 1974 "Heavy Axe". Na plošči je kar nekaj priredb in le 3 nove skladbe. Sirčkasti Jazz Funk. Axe na tej plošči samo spremlja in ne vodi.

Naslednja je popolni zadetek. Plošča, za katero se še danes tepejo na Ebayu, pa čeprav datira v leto 1975, se imenuje "Seriously Deep". V ospredje stopijo klaviature in precej izčiščeni aranžmaji. Sveti gral za DJ-je. Naslov o glasbi pove vse. Deep Funk z jajci.

"Strange Ladies" iz leta 1977 nadaljuje, kjer je Seriously Deep začela, le da se oddalji od trippynessa in se skoncentrira na groove. Izjemno glasbeno delo in zelo priljubljena plošča med zbiratelji.

Zadnja plošča pred 13 let dolgim premorom, izide leta 1980 in nosi naslov "Marchin' ". Producentske posle tokrat prevzame Earl Palmer. Vrhunec je pesem Jahil.

Ni vrag, da se kot Žid ne bi dotaknil Holocausta v vsaj enem komadu! Posveti mu kar celo ploščo. "Requiem: The Holocaust" je njegovo najtemnejše delo. Glasba je disonantna in atonalna, kar še bolj zgošča že tako gosto temo. Ritem skoraj izgine. Monotoni vokali mu dajejo močan sakralni pridih.

Leta 1995 se prvič sooči s country glasbo na plošči "The Big Country" na kateri obdela 4 country klasike. Prepletajo se vokalne in inštrumentalne izvedbe. Pesmi dobijo popolnoma novo obliko, ki jo lahko ponudi le Axe.

James Lavelle, šef založbe Mo'Wax in DJ Shadow sta glavna krivca za izid nove plošče. Axe je tokrat povlekel kar sedem od devetih komadov iz naftalina in zakrivil še eno briljantno delo. Plošča z enostavim naslovom "David Axelrod" izide leta 2001 in zveni kot nadaljevanje Pesmi. Kot gosta se na njej pojavita reper Ras Kass v pesmi The Little Children in stari znanec Lou Rawls v pesmi Loved Boy, ki je posvečena Davidovemu prezgodaj umrlemu sinu Scottu. Top Five, ni kaj.

Posnet leta 2004 vendar izdan z manjšo zamudo, dve leti kasneje izide DVD z londonskega koncerta z naslovom "David Axelrod-Live at Royal Festival Hall". Uresničenje sanj. Na njem so poleg starih tudi 3 nove skladbe in sicer dve priredbi - Paint it Black Stonsov in Norwegian Wood Beatlov ter popolnoma nova pesem So Low. Vokal za pesem Holy are You prispeva pevec skupine Verve Richard Aschroft. Lepo je videti Axa, kako se zabava medtem, ko ob njegovih nogah raste kup preigranih notnih zapisov.

Axe je Axceptional.