KRALJ MALHUS
I
Prašala si me nekega jutra, ko sva se bila sešla na skrivnem tam v rosnem parku, kod se klatim cele noči, da je moj obraz takó zaspan in utrujen. Smehljala si se nezaupno in s pomilovalnim sočutjem, ko sem ti pravil, da vstanem časih opolnoči ter se napotim na dolge, popolnoma nedolžne sprehode. Toda Minka, to je sveta resnica.
Ali se ne vzbudiš nikdar sredi najtišje noči? Ali ne slišiš takrat skozi odprto okno glasov, kakršnih nisi čula prej še nikoli v svojem življenju? Ali ne čutiš takrat s sladkim strahom, da živi tam zunaj čisto drug svet, ki se predrami s prvimi sencami in izgine s sončnimi žarki, a čez dan sanja tiho na dnu tvojega srca?
Jaz sem vedel o tem svetu že davno. Čutil sem ga v svojem prvem, polotročjem hrepenenju, - to je bilo v tistih časih, ko je človek zaljubljen v vijolice in lunine žarke … Takrat sem vstal neko noč, sam Bog ve zakaj, ter se napravil naravnost v gozd. Ceste so bile vse bele in svetle od mesečine, od vrtov in travnikov se je dvigal pomladni vonj, okoli mene je šepetalo in od daleč so me klicali mehki glasovi …
Ko sem prišel ob zarji domov, so bile moje noge utrujene, toda vsa duša mi je trepetala od neznanega razkošja …
Zagotavljam te, Minka, da to življenje od jutra do večera ni življenje. Te umazane skrbi, vsi ti brezuspešni napori, te malenkostne in vrhu tega nikdar izpolnjene nade, - to, Minka, naj bi bilo življenje? To je smrt. Za vsak vesel trenotek je treba žrtvovati toliko srčne krvi in toliko poguma in močí, da se pameten človek rajši ne trudi ter se prepusti svoji usodi s prekrižanimi rokami. Jaz sem storil takó.
Tam zunaj pa je življenje vse drugačno, - tam zunaj pod nočnim nebom, kadar se odpirajo kelihi boječih cvetóv … Ne misli, da so izmišljene tiste pravljice, ki jih pripovedujejo sanj pijani ljudjé. Zlati sadovi na srebrnih vejah, začaranih kraljičen beli obrazi z velikimi, sentimentalnimi očmí, zaljubljene rože in stari kralji z rdečimi nosovi, to, ljubica moja, niso izmišljene stvari. Tam je še vse kaj drugega, - tam je vse, o čemer sanjaš, kadar ti je težko pri srcu. Samó tistih majhnih skrbí, ki te zbadajo neprestano kakor ostre igle, ki ti omažejo z gnusnim blatom krilo in dušo, - teh ni bilo tam nikoli …
Ej, jaz bi ti pravil lahko čudovite zgodbe iz onih krajev. Toda nekatere so takó fine, takó eterične, da jih čutim komaj na eni sami struni svojega srca in če bi jih hotel prijeti, bi ne ostal pod rokami niti lunin žarek. Podobne so tistim sanjam, ki se izgubljajo ob jutranji uri izpred zaspanih oči kakor dim cigarete, - samo še ena sama, lahna meglica in krog tebe se dolgočasi četvero golih sten …
