Videl sem reklamo. Ponujajo mi kolekcijo pesmi, ki si jih lahko naložim na mobilnik........ in postanem statičen. Ker izbirajo Oni.
To me spominja na čase, ko smo o čem takem lahko le sanjali.
Naj pri tem tudi ostane. Zakaj bi se ropali sanj? Mar niso bistvo poti?
Iskanje.....izgubljanje......veselje ob odkrivanju......
...........razdevičenje kladivca, zvočno samozadovoljevanje.
Saj veš, kot bi kuhal mineštro...........sam režeš, lupiš, začiniš, mešaš..........in poješ. Potrebno je gojenje.
Danes pa nas gojijo drugi. Kdo pravi, da imajo znanje, da vedo kaj počnejo? Oni so Drugi, kaj sploh vedo o Nas?
Teh drugih, vsaj ne v tolikšnih količinah, leta 1976 ni bilo. Bila je 9 let starejša sestra Ingrid, ki me je zapeljala v prve glasbene korake poplesavajoč po svetli strani glasbe. In 8 let starejši bratranec Boris zadolžen za njeno temnejšo stran. Pasel sem se pri obeh.
Še sreča, da sta mi zaupala in dovolila.
Vrtenje gramofonskih plošč je prefinjen glasbeni obred. Če hočeš, da stvar traja moraš biti nežen in zbran.
Igla na brazdah pušča trajen spomin.
Na gramofonskih in možganskih.
Vedno sem hotel bit sam svoj kapetan, ki zna izbrati smer, veter, zvezde....izvajalce, učitelje...
Začel sem, saj sem lahko izbiral.
Doma sem lahko vrtel le single, saj je naša Iskra jedla samo majhne obroke in je takoj, ko si nanjo položil longplejko protestno zamrznila pri drugem komadu. Vedno in povsod.
Kako sem si želel Sonca, ma je bila tudi Iskra dovolj!
Ingrid je poslušala popularno glasbo: Mišo, Čobi, Maki, Kičo, Duško, Ljupka, Boba, Lepi dečki, Ivica, Zvone, Zdravko, Zlatko...... vmes pa se je prikradla tudi kakšna tuja: Tom, Suzi, Abba, Gershon, Demis, Gary ter zmagovalci Evrovizije in Sanrema. Popevke, jeeeeee.............ah!
Na srečo pa je bil v Klobuku Borisov kres, ki je kuril tudi ta dolge in verjemite mi, pital sem ga od zore do mraka. Hendrix-Band of Gypsys, Pink Floyd-Meddle, Santana-Moonflower, Eagles-Hotel California, Jean Michel Jarre-Oxygene, Rainbow-Rising.......iz 3 minut na 30, da se ti zmeša! In prav slednja me je mešala kar desetletje.
Vemo, da imajo devetletni dečki višek energije, ki jo je dobro "iskranalizirati".
Hlepel sem po glasbi. Glasni in hitri.
Kitarist Ritchie Blackmore je leta 1974 zapustil Deep Purple navdušen nad pevcem Ronniem Jamesom Diom iz skupine Elf, ki je imela status predskupine na zadnji turneji Deep Purplov z Blackmoreom. Z Elfi je posnel debitantsko ploščo Ritchie Blackmore's Rainbow. Nezadovoljen z rezultatom in glasbeniki, tip je perfekcionist, je skupino takoj po snemanju razpustil. Obdržal je le Dia. Za potrebe koncertne promocijo ob izidu debitantske plošče najame najboljše glasbenike. Za bobni sedi legendarni Cozy Powell znan predvsem kot član Jeff Beck Group, na bas kitari je Jimmy Bain, na klaviaturah pa komaj 22 letni američan Tony Carey.
Zasedba posname ploščo, ki še danes velja za mejnik Heavy Metala in je obenem temeljni kamen na moji desetletni kovinarski odiseji.
Plošča Rainbow Rising vsebuje vse, kar dobri metal plošči pritiče. Izredno visoke, nebo parajoče vokale, nažgane himnične kitarske rife, ritem sekcijo, ki cementira vse pred seboj, bravure na analognem sintovju ter predvsem material, ki je dozoreval in se pacal na turneji ob promociji prve plošče tako, da ekipa zveni kot dobro naoljena mašina. Producent in snemalec plošče je legendarni Martin Birch, znan po delu z Iron Maiden, Black Sabbath, Deep Purple, Whitesnake, Blue Oyster Cult........
Ko sem položil ploščo na gramofon so podobe z ovitka oživele. Moram poudariti, da smo takrat sprejemali le en televizijski program pa še ta je bil bolj reven in, da sem nam o kakšnem videu ali posnetkih koncertov še sanjalo ni. Prav zato je otroška domišljija zelo prav prišla. Polmračna bratrančeva soba je izgledala kot pogansko svetišče ob praznovanju noči čarovnic. Kakšen soundtrack otroštva! Nekaj med H.C. Andersenom in E.A. Poem.
Plošča se prične z izjemnim Caryevim introm na klaviaturah v pesmi Tarot Woman. Iz ozadja se mu priključi kitara, kmalu zatem vedno okusni prehodi zdaj že pokojnega Cozya Powella, piko na i pa postavi Dio z vokalom, ki zveni kot bi prve križarje pri živem telesu slačili iz kože pred vrati Jeruzalema.
Po kaj so pa hodili tja dol? Ma, saj danes ni nič drugače, le vloge so se malo zamenjale.
Enkrat teče pes, drugič mačka ali še bolje enkrat teče kristjan, drugič musliman, vsak pride enkrat pred zid. Tudi žid, četudi je izbran in ima veze. Brezveze.
Uh, kam sm šou!
V naslednji skladbi teče volk (Run With the Wolf) in to lahno. Pesem odlikuje izjemen slow rock shuflle g. Powella. Težka mast! Kanafuos bi rekli Nemci. Tudi naslednja skladba z naslovom Starstruck nosi Cozyev štamp. To je fast boogie shuffle, in zveni kot zamolčana pesem skupine Deep Purple. Prvo stran plošče zaključi pesem Do You Close Your Eyes, ki nam v vsega 3 minutah razkrije celoten vokalni razpon Ronniea Jamesa Dia, obenem pa še najbolj pričara duh skupine po Diovem odhodu l. 1977 zaradi nesoglasij z Ritchijem ob snemanju plošče Long Live Rock'n'Roll. Poudariti velja tudi, da je Ronnie James Dio soavtor vsaj še dveh kultnih metalskih plošč. Po odhodu iz Rainbow ponudi usluge pravkar razozzyenim Black Sabbath s katerimi posname l. 1980 ploščo Heaven and Hell. Po odhodu iz Black Sabbath l. 1982 pa sestavi svoj bend z imenom Dio, s katerim izda leto kasneje prvenec z naslovom Holy Diver.
Stran 2. se prične z izjemnim Cozyevim rafalnim introm v slogu bombardiranja Dresdena. 8 in pol minutna pesem Stargazer zveni kot simfonija in je izredno razgibano in sofisticirano delo, ki diši po progresivi. Bendu se tokrat priključi še munchenski filharmonični orkester, ki nam z godalnimi pasažami prikliče duh orienta.
Orient me vedno znova očara, vrača k Ali Babi, baklavam, čelekuli, četrttonom, koreninam ...... Moj oče je bil rojen v okolici Niša, ki je pod otomansko oblastjo veljal za eno od prestolnic turške vojne ter civilne oblasti v Osmanjliskem cesarstvu in nemalokrat v življenju sem poslušal o moji podobnosti s profili mož na grških kovancih.
Naše pra....babice so bile mlade in lepe, turški osvajalci prekipevajoče potrebni. Osvajali so hitro, skokovito, prodirali globoko. Tako to gre, če sam ga mesece na poti guliš si na roko.
Kje smo? Aja pri Zvezdogledu.
Stargazer še danes velja za klasiko Heavy Metala. Je nekakšen Stairway to Heaven moment skupine Rainbow. Dio prepeva o polni luni, puščavah, stolpih, čarovnikih, ki že samo če jih uzreš leteti, umreš. Kako vizionarsko!
Danes bi se mladi raper izrazil čisto drugače, na primer:
"Bil sem v dvojčku, k'sm jo vidu
Vso razčefukano po oknih, mizah, stolih, zidu
v njo je priletelo letalo, tako da konkretnejšega kosa od te pičke ni ostalo.
A ni prav dosti časa od tedaj minilo,
ko se je tudi meni pred očmi stemnilo
lažejo kot psi, so kot lisice zviti, kjer naj bi stal obraz, razstavljene so riti!"
Kruta realnost, kje je Poezija?
Ne bi mogel trditi, da so metalski teksti vrhunec lirike, so pa čisto dovolj navdihujoče gradivo za devetletnika. Glasbo konzumiram ustrezno stopnji dojemanja in razumevanja. In hvala bogu, da sem to dojemal že takrat! Če bi tedaj hotel razumeti Petelina, danes ne bi razumel niti jajc.
In pride čas, ko spoznaš, da lahko nosiš le toliko, kolikor zmoreš.
Za Rainbow pa je prišel čas slovesa.
Zaključna skladba na plošči nosi naslov A Light in the Black. Komad je žganica in zveni kot Burn na speedu. Cozye pretepe bas bobna kot Parlov Cuelloja , Jimmy suvereno jaha osminke, Tony = Car, Ritchie, ki je avtor vseh komadov na plošči pa črpa navdih za solo iz klasike in orientalike ter tlakuje pot za prihodnje metalike. Dio pa nam na polna pljuča sporoča: "I'm Coming Home.......". Adio, Dio!
Bil sem heavy metalc in še vedno sem.
Dobro se počutim ob ognju, pod kožuhom skrivam zlato srce, po duši sem komunist, črna mi ne pristaja in je ne nosim, sem vegetarijanec navdahnjen z Izgubljenim rajem, verujoč v Bogove.
Glasba mi pomeni življenje. Življenje je pasje. Naj crkne pes!
