RUNJOTEKA: september 2009

Glas je najimenitnejši glasbeni inštrument. Oplemeniten z dobrim besedilom pa prinaša izkušnje ter predstave nekega časa, ki so iskrene, enkratne in neponovljive. No, to bi trdil za večino glasbe izdane do leta 1975. Potem se v glasbenikovo izvajalsko svobodo vtaknejo založniške hiše in napravijo nepopravljivo škodo, ki jo čutimo še danes. A o tem kdaj drugič.

Pevec je mojster obreda, mi ostali smo le vešči spremljevalci.

Včasih bolj, včasih manj, odvisno od njega. Uglašenost je pomemben faktor človeške družbe.

Vedno so me fascinirali človeški glasovi, a ne le barva ali višina glasu, pač pa tudi interpretacija, ki pevca definira in ga dela enkratnega.

In prav tak tudi je Rufus Wainwright.

Ko sem pred leti kupil zadnjo ploščo Burta Bacharach-At This Time, me je ob poslušanju druge strani, natančneje po treh minutah in triintridesetih sekundah pesmi z naslovom Go ask Shakespeare, oblila kurja polt. To je namreč moj osebi merilec kvalitete. Pojavil se je glas, ki je bil zelo linearen in enoličen, obenem pa je prinašal svežino in upanje. Čigav je ta glas?

RUFUS WAINWRIGHT je rojen 22 julija leta 1973, kot plod ljubezni ameriškega folk izvajalca Loudna Wainwrighta III in Kate McGarrigle, sicer Kanadčanke iz Quebeca, prav tako folk pevke. Tri leta kasneje je na svet prijokala še hčerka Martha. Z rojstvom slednje je družina razpadla, saj Loundnu do nje ni bilo in je vso skrb za otroka prepustil Kate. Ta se je preselila v Montreal k svoji sestri Anne. V hiši kjer so živeli je bila glasba stalnica tako, da je Rufus rastel ob poslušanju mjuziklov, opere in folk glasbe, sodobne zvoke pa črpal iz radijskega sprejemnika. Že kot otrok rad nastopal in igral v šolskih gladaliških predstavah, vendar se je šele pri dvajsetih odločil za glasbenika. S svojimi demo posnetki, ki jih je posnel le ob spremljavi klavirja, se je odpravil v New York, kjer pa na začetku ni žel uspeha. K temu je pripomoglo tudi njegovo odkrito priznanje istospolne usmerjenosti.

Koga to sploh briga važno, da tip dobro poje.

Prav takrat je bil Rufus v Kanadi tudi nominiran za Juno (kanadski ekvivalent Grammyu) v kategoriji najbolj obetajoči mladi izvajalec, njegova pesem I'm Running pa je bila nominirana za Genie (kanadski Oscar) kot najboljša filmska pesem.

Čeprav z očetom Loundnom nista bila v najboljših stikih, mu prav on zagotovi snemanje prve plošče. Loudn sinove demo posnetke odnese k Vanu Dyke Parksu od njega pa romajo k Lennyu Waronkerju, tedanjem lastniku založbe Dreamworks. Čez mesec dni je Rufus že v Los Angelesu kjer snema svoj prvenec. Prezrt na vzhodni obali, cvet na zahodni.

Založba je v Rufusa ogromno vložila, mu preskrbela najboljše glasbenike: Jim Keltner na bobnih, Glen Hollman na basu, Jon Brion na kitari, Benmont Tench na klavijaturah za aranžmaje je poskrbel Van Dyke sam, spremljevalne vokale pa mu je zapela kar sestra.

Kljub hvali kritikov in glasbenih kolegov in nominaciji "najboljše v letu 1998", se njegova debitantska plošča ni prodajala dobro. Iskrene emocije še vedno ne nadjebajo ironičnega poziranja, izjemen glas in elegantni aranžmaji še vedno ne preglasijo neuglašenega kokodakanja. Kakšna škoda!

K večji prepoznavnosti je vsekakor pripomogla njegova priredba Cohenovega komada Hallelujah, ki ga je prispeval za risanko Shrek. Uspeh ga je ulovil nepripravljenega. Proslavljal je na veliko in kot mnogi končal na drogah, se le teh hitro rešil in v začetku leta 2001 izdal svoj drugi album Poses.

Če bi za prvo ploščo rekli, da je solistična se na tej pojavi skupinski duh. Le k temu pripomorejo sestra Martha, Teddy Thompson-sin legend britanske folk glasbe Linde in Richarda Thompsona, producent Pierre Marchand, skladatelj klasične glasbe Damian le Gassick, Propellerhead-ovec Alex Gifford...... Takoimenovani "skupinski duh" to ploščo prikrajša za malo intimnosti, ki smo jo bili obilo deležni na njegovem prvencu. Rufus nam tokrat postreže z nežnimi klavirskimi baladimi, Beatlovskimi harmonijami, slišijo se vplivi Tin Pan Alley-a, folk glasbe. Temačna, globoka glasba za posebna razpoloženja. Vseeno, pa izvrsna plošča. Rufus je še mlad in kaj vse nas še čaka.

Vedoč, da nikoli ne bo imel uspešnice številka ena se odpravi v studio. Za producenta tokrat najame Mariusa deVriesa znanega predvsem po sodelovanju z Madonno, Bjork, Davidom Bowiem in Massive Attack. V enem šusu posname kar 35 pesmi in jih tematsko razdeli na dva dela. Prvi album nosi naslov Want One in na njem vidimo Rufusa v viteški opravi kako se pripravlja na obračun. Obračun s seboj, očetom, založbo, strahovi, krivičnostjo in praznostjo sveta, kar so logične teme po 9/11, času ko je pisal skladbe.

Od 350 članskega zbora, velikega simfoničnega orkestera, pihalnega orkestera pa vse do samega Rufusa na klavirju. Glasba je veličastna, pikolovsko naplastena, obilno zabeljena, brutalno iskrena, mestoma že operetična. Giblje se med kabarejem (Natasha, Dinner at Eight), barokom (Vibrate), klasičnim rockom (Go or Go Ahead ), zvokom Tin Pan Alley-a (14th Street, Movies of Myself), rock opero (Beautiful Child), jazzom (Harvester of Hearts)......

Komaj čakam Want Two!

Want Two je še nekoliko bolj klasična in baročna kot je bila njena predhodnica. Če se je Want One začela z Beatlovskim komadom v stilu Across the Universe, se tale začne z krščansko-orientalnim Agnus Dei, ki ga zapoje kar v latinščini.

Qui tollis peccata mundi
Agnus dei
Agnus dei
Qui tollis peccata mundi
Dona nobis pacem
Dona nobis pacem
pacem
Dona nobis pacem

Prvi se približa le v komadih: The One you Love, Waiting For a Dream, Crumb by Crumb in Old Whore's Diet v kateri poleg njega zapoje tudi Antony. Željo za ugajanjem vrže preko ramena in nam dostavi zrelo delo, ne ozirajoč se na poslušalce in trende.

Glasbeno, Rufus še nikoli ni tako dobro kontroliral svoje muze.

Little Sister zveni kot bi jo napisal W.A. Mozart, The Art Teacher je njegov pogled dekleta, ki se zaljubi v svojega učitelja, Memphis Skyline je žalna pesem za pokojnega Jeffa Buckleya, ki je Rufusov velik vzor, Gay Messiah izzveni s kitaro kot pesem, ki bi jo lahko prepevali ob tabornem ognju, Hometown Waltz je oda povratku domov.

Pridi še kaj!

"GAY MESSIAH"

He will then be reborn
From 1970's porn
Wearing tubesocks with style
And such an innocent smile

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

He will fall from the star
Studio 54
And appear on the sand
Of Fire Island's shore

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

No it will not be me
Rufus the Baptist I be
No I won't be the one
Baptized in cum

What will happen instead
Someone will demand my head
And then I will kneel down
And give it to them looking down

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

Po štirih ploščah, ki jih je posnel v ZDA se odpravi posneti peto na staro celino. Za izvršnega producenta si omisli Neila Tannanta pevca dua Pet Shop Boys, ki ploščo precej poevropi. Producentsko delo pa prvič v karijeri opravi kar Rufus sam. Release of the Stars izide 2007, in je moja "THE" plošča leta.

Otvori jo disonatno himnična Do i Disappoint you v kateri nas sprašuje, če nas je razočaral ker je ostal le človek. Sledi ji Going to a Town, ki zveni kot kritika ZDA, a je v resnici pesem o New Orleansu po obisku Katarine.

"Going To A Town"

I'm going to a town that has already been burnt down
I'm going to a place that has already been disgraced
I'm gonna see some folks who have already been let down
I'm so tired of America

I'm gonna make it up for all of The Sunday Times
I'm gonna make it up for all of the nursery rhymes
They never really seem to want to tell the truth
I'm so tired of you, America

Making my own way home, ain't gonna be alone
I've got a life to lead, America
I've got a life to lead

Tell me, do you really think you go to hell for having loved?
Tell me, enough of thinking everything that you've done is good
I really need to know, after soaking the body of Jesus Christ in blood
I'm so tired of America

I really need to know
I may just never see you again, or might as well
You took advantage of a world that loved you well
I'm going to a town that has already been burnt down
I'm so tired of you, America

Making my own way home, ain't gonna be alone
I've got a life to lead, America
I've got a life to lead
I got a soul to feed
I got a dream to heed
And that's all I need

Making my own way home, ain't gonna be alone
I'm going to a town
That has already been burnt down

Mojster cinematičnih pop oper nas s svojim jokajočim baritonom v naslednji pesmi z naslovom Tiergarten popelje skozi berlinski park v spremstvu svojega rjavookega ljubimca.

Zopet so tu vplivi klasičnih skladateljev. Prek Brahmsa, Ravela, Schuberta vse do Satia, Sraussa, Verdija ........Tudi glam rock mu ni tuj kar je čutiti v pesmi Beetwen My Legs, ki zveni kot bi jo napisal Marc Bolan iz skupine T. Rex.

Plošča se je uvrstila na kar nekaj evropskih glasbenih lestvic, kar za prejšnje ne moremo trditi. Zelo dobro ji je šlo v skandinaviji in na otoku, celo bolje kot v ZDA. Postala je zlata v Veliki Britaniji in Kanadi.

Kam še? Rufus ve!

V naslednjih letih koncertira na veliko, kar pričata dve koncertni plošči, ki jih izda v tem času. Prva je Rufus Does Judy at Carnegie Hall skupaj z 36 članskim orkestrom na kateri rekreira legendarni koncert Judy Garland iz Carnegie Hall-a leta 1961 ter druga, izdana dober teden nazaj, z naslovom Milwaukee at Last!!! in je koncertni zapis promocijske turneje njegove zadnje studijske plošče.

Rufus je dorastel v izjemnega interpreta in njegov glas zveni bolje kot kdajkoli.

Letos je tudi premierno uprizoril svoje prvo operno delo z naslovom Prima Donna ter predstavil koncept z imenom Blackoutsabbath, ki poskuša dvigovati okoljevarstveno zavest.

Natančne podatke o Rufusovi diskografiji dobite na njegovi spletni strani Rufus Wainwright

Kakšna škoda, da se zadovoljimo z gaganjem, instant hrano, silikonom...... medtem ko se spreminjamo v nekrofile, časteč mrtve in puščajoč žive v zaprašenih prekatih gluhih src.

V užitek in posluh.