SURFING WITH THE ALIEN!

ZAČETKE IZBIRAŠ, NA KONCU SI IZBRAN!

Videl sem reklamo. Ponujajo mi kolekcijo pesmi, ki si jih lahko naložim na mobilnik........ in postanem statičen. Ker izbirajo Oni.

To me spominja na čase, ko smo o čem takem lahko le sanjali.

Naj pri tem tudi ostane. Zakaj bi se ropali sanj? Mar niso bistvo poti?

Iskanje.....izgubljanje......veselje ob odkrivanju......

...........razdevičenje kladivca, zvočno samozadovoljevanje.

Saj veš, kot bi kuhal mineštro...........sam režeš, lupiš, začiniš, mešaš..........in poješ. Potrebno je gojenje.

Danes pa nas gojijo drugi. Kdo pravi, da imajo znanje, da vedo kaj počnejo? Oni so Drugi, kaj sploh vedo o Nas?

Teh drugih, vsaj ne v tolikšnih količinah, leta 1976 ni bilo. Bila je 9 let starejša sestra Ingrid, ki me je zapeljala v prve glasbene korake poplesavajoč po svetli strani glasbe. In 8 let starejši bratranec Boris zadolžen za njeno temnejšo stran. Pasel sem se pri obeh.

Še sreča, da sta mi zaupala in dovolila.

Vrtenje gramofonskih plošč je prefinjen glasbeni obred. Če hočeš, da stvar traja moraš biti nežen in zbran.

Igla na brazdah pušča trajen spomin.

Na gramofonskih in možganskih.

Vedno sem hotel bit sam svoj kapetan, ki zna izbrati smer, veter, zvezde....izvajalce, učitelje...

Začel sem, saj sem lahko izbiral.

Doma sem lahko vrtel le single, saj je naša Iskra jedla samo majhne obroke in je takoj, ko si nanjo položil longplejko protestno zamrznila pri drugem komadu. Vedno in povsod.

Kako sem si želel Sonca, ma je bila tudi Iskra dovolj!

Ingrid je poslušala popularno glasbo: Mišo, Čobi, Maki, Kičo, Duško, Ljupka, Boba, Lepi dečki, Ivica, Zvone, Zdravko, Zlatko...... vmes pa se je prikradla tudi kakšna tuja: Tom, Suzi, Abba, Gershon, Demis, Gary ter zmagovalci Evrovizije in Sanrema. Popevke, jeeeeee.............ah!

Na srečo pa je bil v Klobuku Borisov kres, ki je kuril tudi ta dolge in verjemite mi, pital sem ga od zore do mraka. Hendrix-Band of Gypsys, Pink Floyd-Meddle, Santana-Moonflower, Eagles-Hotel California, Jean Michel Jarre-Oxygene, Rainbow-Rising.......iz 3 minut na 30, da se ti zmeša! In prav slednja me je mešala kar desetletje.

Vemo, da imajo devetletni dečki višek energije, ki jo je dobro "iskranalizirati".

Hlepel sem po glasbi. Glasni in hitri.

Kitarist Ritchie Blackmore je leta 1974 zapustil Deep Purple navdušen nad pevcem Ronniem Jamesom Diom iz skupine Elf, ki je imela status predskupine na zadnji turneji Deep Purplov z Blackmoreom. Z Elfi je posnel debitantsko ploščo Ritchie Blackmore's Rainbow. Nezadovoljen z rezultatom in glasbeniki, tip je perfekcionist, je skupino takoj po snemanju razpustil. Obdržal je le Dia. Za potrebe koncertne promocijo ob izidu debitantske plošče najame najboljše glasbenike. Za bobni sedi legendarni Cozy Powell znan predvsem kot član Jeff Beck Group, na bas kitari je Jimmy Bain, na klaviaturah pa komaj 22 letni američan Tony Carey.

Zasedba posname ploščo, ki še danes velja za mejnik Heavy Metala in je obenem temeljni kamen na moji desetletni kovinarski odiseji.

Plošča Rainbow Rising vsebuje vse, kar dobri metal plošči pritiče. Izredno visoke, nebo parajoče vokale, nažgane himnične kitarske rife, ritem sekcijo, ki cementira vse pred seboj, bravure na analognem sintovju ter predvsem material, ki je dozoreval in se pacal na turneji ob promociji prve plošče tako, da ekipa zveni kot dobro naoljena mašina. Producent in snemalec plošče je legendarni Martin Birch, znan po delu z Iron Maiden, Black Sabbath, Deep Purple, Whitesnake, Blue Oyster Cult........

Ko sem položil ploščo na gramofon so podobe z ovitka oživele. Moram poudariti, da smo takrat sprejemali le en televizijski program pa še ta je bil bolj reven in, da sem nam o kakšnem videu ali posnetkih koncertov še sanjalo ni. Prav zato je otroška domišljija zelo prav prišla. Polmračna bratrančeva soba je izgledala kot pogansko svetišče ob praznovanju noči čarovnic. Kakšen soundtrack otroštva! Nekaj med H.C. Andersenom in E.A. Poem.

Plošča se prične z izjemnim Caryevim introm na klaviaturah v pesmi Tarot Woman. Iz ozadja se mu priključi kitara, kmalu zatem vedno okusni prehodi zdaj že pokojnega Cozya Powella, piko na i pa postavi Dio z vokalom, ki zveni kot bi prve križarje pri živem telesu slačili iz kože pred vrati Jeruzalema.

Po kaj so pa hodili tja dol? Ma, saj danes ni nič drugače, le vloge so se malo zamenjale.

Enkrat teče pes, drugič mačka ali še bolje enkrat teče kristjan, drugič musliman, vsak pride enkrat pred zid. Tudi žid, četudi je izbran in ima veze. Brezveze.

Uh, kam sm šou!

V naslednji skladbi teče volk (Run With the Wolf) in to lahno. Pesem odlikuje izjemen slow rock shuflle g. Powella. Težka mast! Kanafuos bi rekli Nemci. Tudi naslednja skladba z naslovom Starstruck nosi Cozyev štamp. To je fast boogie shuffle, in zveni kot zamolčana pesem skupine Deep Purple. Prvo stran plošče zaključi pesem Do You Close Your Eyes, ki nam v vsega 3 minutah razkrije celoten vokalni razpon Ronniea Jamesa Dia, obenem pa še najbolj pričara duh skupine po Diovem odhodu l. 1977 zaradi nesoglasij z Ritchijem ob snemanju plošče Long Live Rock'n'Roll. Poudariti velja tudi, da je Ronnie James Dio soavtor vsaj še dveh kultnih metalskih plošč. Po odhodu iz Rainbow ponudi usluge pravkar razozzyenim Black Sabbath s katerimi posname l. 1980 ploščo Heaven and Hell. Po odhodu iz Black Sabbath l. 1982 pa sestavi svoj bend z imenom Dio, s katerim izda leto kasneje prvenec z naslovom Holy Diver.

Stran 2. se prične z izjemnim Cozyevim rafalnim introm v slogu bombardiranja Dresdena. 8 in pol minutna pesem Stargazer zveni kot simfonija in je izredno razgibano in sofisticirano delo, ki diši po progresivi. Bendu se tokrat priključi še munchenski filharmonični orkester, ki nam z godalnimi pasažami prikliče duh orienta.

Orient me vedno znova očara, vrača k Ali Babi, baklavam, čelekuli, četrttonom, koreninam ...... Moj oče je bil rojen v okolici Niša, ki je pod otomansko oblastjo veljal za eno od prestolnic turške vojne ter civilne oblasti v Osmanjliskem cesarstvu in nemalokrat v življenju sem poslušal o moji podobnosti s profili mož na grških kovancih.

Naše pra....babice so bile mlade in lepe, turški osvajalci prekipevajoče potrebni. Osvajali so hitro, skokovito, prodirali globoko. Tako to gre, če sam ga mesece na poti guliš si na roko.

Kje smo? Aja pri Zvezdogledu.

Stargazer še danes velja za klasiko Heavy Metala. Je nekakšen Stairway to Heaven moment skupine Rainbow. Dio prepeva o polni luni, puščavah, stolpih, čarovnikih, ki že samo če jih uzreš leteti, umreš. Kako vizionarsko!

Danes bi se mladi raper izrazil čisto drugače, na primer:

"Bil sem v dvojčku, k'sm jo vidu

Vso razčefukano po oknih, mizah, stolih, zidu

v njo je priletelo letalo, tako da konkretnejšega kosa od te pičke ni ostalo.

A ni prav dosti časa od tedaj minilo,

ko se je tudi meni pred očmi stemnilo

lažejo kot psi, so kot lisice zviti, kjer naj bi stal obraz, razstavljene so riti!"

Kruta realnost, kje je Poezija?

Ne bi mogel trditi, da so metalski teksti vrhunec lirike, so pa čisto dovolj navdihujoče gradivo za devetletnika. Glasbo konzumiram ustrezno stopnji dojemanja in razumevanja. In hvala bogu, da sem to dojemal že takrat! Če bi tedaj hotel razumeti Petelina, danes ne bi razumel niti jajc.

In pride čas, ko spoznaš, da lahko nosiš le toliko, kolikor zmoreš.

Za Rainbow pa je prišel čas slovesa.

Zaključna skladba na plošči nosi naslov A Light in the Black. Komad je žganica in zveni kot Burn na speedu. Cozye pretepe bas bobna kot Parlov Cuelloja , Jimmy suvereno jaha osminke, Tony = Car, Ritchie, ki je avtor vseh komadov na plošči pa črpa navdih za solo iz klasike in orientalike ter tlakuje pot za prihodnje metalike. Dio pa nam na polna pljuča sporoča: "I'm Coming Home.......". Adio, Dio!

Bil sem heavy metalc in še vedno sem.

Dobro se počutim ob ognju, pod kožuhom skrivam zlato srce, po duši sem komunist, črna mi ne pristaja in je ne nosim, sem vegetarijanec navdahnjen z Izgubljenim rajem, verujoč v Bogove.

Glasba mi pomeni življenje. Življenje je pasje. Naj crkne pes!

KDAJ PA NJEMU BOMO ČAST PODALI?

NIKOLA TESLA (1856-1943)

Človek luči ali še bolje oče 20. stoletja. Kaj nas uči?

Da luč si sam, svetiš noč in dan.

Evo, tukaj je soočenje z njim.

THE STRANGE LIFE OF NIKOLA TESLA

V last in slast.

Tukaj pa še nekaj za vse, ki raje gledajo.

Hvala za Vse!

NOBEL JOKER!?

Ma daj?

SGS.*

*(LOL)

EMEK

Nekateri Židje tudi rišejo.

Več o njem tukaj.

RUFUS WAINWRIGHT

Glas je najimenitnejši glasbeni inštrument. Oplemeniten z dobrim besedilom pa prinaša izkušnje ter predstave nekega časa, ki so iskrene, enkratne in neponovljive. No, to bi trdil za večino glasbe izdane do leta 1975. Potem se v glasbenikovo izvajalsko svobodo vtaknejo založniške hiše in napravijo nepopravljivo škodo, ki jo čutimo še danes. A o tem kdaj drugič.

Pevec je mojster obreda, mi ostali smo le vešči spremljevalci.

Včasih bolj, včasih manj, odvisno od njega. Uglašenost je pomemben faktor človeške družbe.

Vedno so me fascinirali človeški glasovi, a ne le barva ali višina glasu, pač pa tudi interpretacija, ki pevca definira in ga dela enkratnega.

In prav tak tudi je Rufus Wainwright.

Ko sem pred leti kupil zadnjo ploščo Burta Bacharach-At This Time, me je ob poslušanju druge strani, natančneje po treh minutah in triintridesetih sekundah pesmi z naslovom Go ask Shakespeare, oblila kurja polt. To je namreč moj osebi merilec kvalitete. Pojavil se je glas, ki je bil zelo linearen in enoličen, obenem pa je prinašal svežino in upanje. Čigav je ta glas?

RUFUS WAINWRIGHT je rojen 22 julija leta 1973, kot plod ljubezni ameriškega folk izvajalca Loudna Wainwrighta III in Kate McGarrigle, sicer Kanadčanke iz Quebeca, prav tako folk pevke. Tri leta kasneje je na svet prijokala še hčerka Martha. Z rojstvom slednje je družina razpadla, saj Loundnu do nje ni bilo in je vso skrb za otroka prepustil Kate. Ta se je preselila v Montreal k svoji sestri Anne. V hiši kjer so živeli je bila glasba stalnica tako, da je Rufus rastel ob poslušanju mjuziklov, opere in folk glasbe, sodobne zvoke pa črpal iz radijskega sprejemnika. Že kot otrok rad nastopal in igral v šolskih gladaliških predstavah, vendar se je šele pri dvajsetih odločil za glasbenika. S svojimi demo posnetki, ki jih je posnel le ob spremljavi klavirja, se je odpravil v New York, kjer pa na začetku ni žel uspeha. K temu je pripomoglo tudi njegovo odkrito priznanje istospolne usmerjenosti.

Koga to sploh briga važno, da tip dobro poje.

Prav takrat je bil Rufus v Kanadi tudi nominiran za Juno (kanadski ekvivalent Grammyu) v kategoriji najbolj obetajoči mladi izvajalec, njegova pesem I'm Running pa je bila nominirana za Genie (kanadski Oscar) kot najboljša filmska pesem.

Čeprav z očetom Loundnom nista bila v najboljših stikih, mu prav on zagotovi snemanje prve plošče. Loudn sinove demo posnetke odnese k Vanu Dyke Parksu od njega pa romajo k Lennyu Waronkerju, tedanjem lastniku založbe Dreamworks. Čez mesec dni je Rufus že v Los Angelesu kjer snema svoj prvenec. Prezrt na vzhodni obali, cvet na zahodni.

Založba je v Rufusa ogromno vložila, mu preskrbela najboljše glasbenike: Jim Keltner na bobnih, Glen Hollman na basu, Jon Brion na kitari, Benmont Tench na klavijaturah za aranžmaje je poskrbel Van Dyke sam, spremljevalne vokale pa mu je zapela kar sestra.

Kljub hvali kritikov in glasbenih kolegov in nominaciji "najboljše v letu 1998", se njegova debitantska plošča ni prodajala dobro. Iskrene emocije še vedno ne nadjebajo ironičnega poziranja, izjemen glas in elegantni aranžmaji še vedno ne preglasijo neuglašenega kokodakanja. Kakšna škoda!

K večji prepoznavnosti je vsekakor pripomogla njegova priredba Cohenovega komada Hallelujah, ki ga je prispeval za risanko Shrek. Uspeh ga je ulovil nepripravljenega. Proslavljal je na veliko in kot mnogi končal na drogah, se le teh hitro rešil in v začetku leta 2001 izdal svoj drugi album Poses.

Če bi za prvo ploščo rekli, da je solistična se na tej pojavi skupinski duh. Le k temu pripomorejo sestra Martha, Teddy Thompson-sin legend britanske folk glasbe Linde in Richarda Thompsona, producent Pierre Marchand, skladatelj klasične glasbe Damian le Gassick, Propellerhead-ovec Alex Gifford...... Takoimenovani "skupinski duh" to ploščo prikrajša za malo intimnosti, ki smo jo bili obilo deležni na njegovem prvencu. Rufus nam tokrat postreže z nežnimi klavirskimi baladimi, Beatlovskimi harmonijami, slišijo se vplivi Tin Pan Alley-a, folk glasbe. Temačna, globoka glasba za posebna razpoloženja. Vseeno, pa izvrsna plošča. Rufus je še mlad in kaj vse nas še čaka.

Vedoč, da nikoli ne bo imel uspešnice številka ena se odpravi v studio. Za producenta tokrat najame Mariusa deVriesa znanega predvsem po sodelovanju z Madonno, Bjork, Davidom Bowiem in Massive Attack. V enem šusu posname kar 35 pesmi in jih tematsko razdeli na dva dela. Prvi album nosi naslov Want One in na njem vidimo Rufusa v viteški opravi kako se pripravlja na obračun. Obračun s seboj, očetom, založbo, strahovi, krivičnostjo in praznostjo sveta, kar so logične teme po 9/11, času ko je pisal skladbe.

Od 350 članskega zbora, velikega simfoničnega orkestera, pihalnega orkestera pa vse do samega Rufusa na klavirju. Glasba je veličastna, pikolovsko naplastena, obilno zabeljena, brutalno iskrena, mestoma že operetična. Giblje se med kabarejem (Natasha, Dinner at Eight), barokom (Vibrate), klasičnim rockom (Go or Go Ahead ), zvokom Tin Pan Alley-a (14th Street, Movies of Myself), rock opero (Beautiful Child), jazzom (Harvester of Hearts)......

Komaj čakam Want Two!

Want Two je še nekoliko bolj klasična in baročna kot je bila njena predhodnica. Če se je Want One začela z Beatlovskim komadom v stilu Across the Universe, se tale začne z krščansko-orientalnim Agnus Dei, ki ga zapoje kar v latinščini.

Qui tollis peccata mundi
Agnus dei
Agnus dei
Qui tollis peccata mundi
Dona nobis pacem
Dona nobis pacem
pacem
Dona nobis pacem

Prvi se približa le v komadih: The One you Love, Waiting For a Dream, Crumb by Crumb in Old Whore's Diet v kateri poleg njega zapoje tudi Antony. Željo za ugajanjem vrže preko ramena in nam dostavi zrelo delo, ne ozirajoč se na poslušalce in trende.

Glasbeno, Rufus še nikoli ni tako dobro kontroliral svoje muze.

Little Sister zveni kot bi jo napisal W.A. Mozart, The Art Teacher je njegov pogled dekleta, ki se zaljubi v svojega učitelja, Memphis Skyline je žalna pesem za pokojnega Jeffa Buckleya, ki je Rufusov velik vzor, Gay Messiah izzveni s kitaro kot pesem, ki bi jo lahko prepevali ob tabornem ognju, Hometown Waltz je oda povratku domov.

Pridi še kaj!

"GAY MESSIAH"

He will then be reborn
From 1970's porn
Wearing tubesocks with style
And such an innocent smile

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

He will fall from the star
Studio 54
And appear on the sand
Of Fire Island's shore

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

No it will not be me
Rufus the Baptist I be
No I won't be the one
Baptized in cum

What will happen instead
Someone will demand my head
And then I will kneel down
And give it to them looking down

Better pray for your sins
Better pray for your sins
'Cause the gay messiah's coming

Po štirih ploščah, ki jih je posnel v ZDA se odpravi posneti peto na staro celino. Za izvršnega producenta si omisli Neila Tannanta pevca dua Pet Shop Boys, ki ploščo precej poevropi. Producentsko delo pa prvič v karijeri opravi kar Rufus sam. Release of the Stars izide 2007, in je moja "THE" plošča leta.

Otvori jo disonatno himnična Do i Disappoint you v kateri nas sprašuje, če nas je razočaral ker je ostal le človek. Sledi ji Going to a Town, ki zveni kot kritika ZDA, a je v resnici pesem o New Orleansu po obisku Katarine.

"Going To A Town"

I'm going to a town that has already been burnt down
I'm going to a place that has already been disgraced
I'm gonna see some folks who have already been let down
I'm so tired of America

I'm gonna make it up for all of The Sunday Times
I'm gonna make it up for all of the nursery rhymes
They never really seem to want to tell the truth
I'm so tired of you, America

Making my own way home, ain't gonna be alone
I've got a life to lead, America
I've got a life to lead

Tell me, do you really think you go to hell for having loved?
Tell me, enough of thinking everything that you've done is good
I really need to know, after soaking the body of Jesus Christ in blood
I'm so tired of America

I really need to know
I may just never see you again, or might as well
You took advantage of a world that loved you well
I'm going to a town that has already been burnt down
I'm so tired of you, America

Making my own way home, ain't gonna be alone
I've got a life to lead, America
I've got a life to lead
I got a soul to feed
I got a dream to heed
And that's all I need

Making my own way home, ain't gonna be alone
I'm going to a town
That has already been burnt down

Mojster cinematičnih pop oper nas s svojim jokajočim baritonom v naslednji pesmi z naslovom Tiergarten popelje skozi berlinski park v spremstvu svojega rjavookega ljubimca.

Zopet so tu vplivi klasičnih skladateljev. Prek Brahmsa, Ravela, Schuberta vse do Satia, Sraussa, Verdija ........Tudi glam rock mu ni tuj kar je čutiti v pesmi Beetwen My Legs, ki zveni kot bi jo napisal Marc Bolan iz skupine T. Rex.

Plošča se je uvrstila na kar nekaj evropskih glasbenih lestvic, kar za prejšnje ne moremo trditi. Zelo dobro ji je šlo v skandinaviji in na otoku, celo bolje kot v ZDA. Postala je zlata v Veliki Britaniji in Kanadi.

Kam še? Rufus ve!

V naslednjih letih koncertira na veliko, kar pričata dve koncertni plošči, ki jih izda v tem času. Prva je Rufus Does Judy at Carnegie Hall skupaj z 36 članskim orkestrom na kateri rekreira legendarni koncert Judy Garland iz Carnegie Hall-a leta 1961 ter druga, izdana dober teden nazaj, z naslovom Milwaukee at Last!!! in je koncertni zapis promocijske turneje njegove zadnje studijske plošče.

Rufus je dorastel v izjemnega interpreta in njegov glas zveni bolje kot kdajkoli.

Letos je tudi premierno uprizoril svoje prvo operno delo z naslovom Prima Donna ter predstavil koncept z imenom Blackoutsabbath, ki poskuša dvigovati okoljevarstveno zavest.

Natančne podatke o Rufusovi diskografiji dobite na njegovi spletni strani Rufus Wainwright

Kakšna škoda, da se zadovoljimo z gaganjem, instant hrano, silikonom...... medtem ko se spreminjamo v nekrofile, časteč mrtve in puščajoč žive v zaprašenih prekatih gluhih src.

V užitek in posluh.

PRIDITE VSI, KER ZA VEČ NI PROSTORA!

Naredili smo novo Patty, ki nosi naslov PsychoPattya Sexualis, vrnitev porno dive. Premiera bo 26. septembra 2009 v Varieteju. Le ta se nahaja v kavarni hotela Union.

Tukaj je par fotk za pokušino. Fotografije so delo Petra Uhana.

Lepo vabljeni.

Se vidimo.

Za podrobnejše informacije o Varieteju klini tukaj.

MARK RYDEN

Par slik za pokušino in razmislek.

Več o njem najdete na njegovi spletni strani .