ponedeljek, 13. julij 2009

DAVID AXELROD









David Axelrod je ameriški skladatelj, aranžer in producent. Rodil se je 17. Aprila leta 1936 v Los Angelesu. Odraščal je ob poslušanju R&Bja in Jazza. V poznih 50-ih prejšnjega stoletja se je zaposlil v studiu cvetoče filmske in televizijske industrije, kjer je opravljal delo bobnarja, producenta in aranžerja. V vlogi producenta se prvič pojavi leta 1958 na plošči "Free for All" pozavnista Franka Rosolina. Leta 1959 posname ploščo "The Fox" s saksofonistom Haroldom Landom , ki velja za mejnik v West Cost Jazzu. To je bila prva plošča Hard Bop Jazza, v pretežno Cool Jazz okolju. Leta 1963 se pridruži založbi Capitol Records kot producent in menedžer ter prične takoj spodbujati založbo, naj že ustvari oddelek za temnopolte glasbene izvajalce. David dobi zeleno luč in tako se začne uspešno sodelovanje s temnopoltim soul pevcem Loujem Rawlsom. Sodelovanje doseže vrhunec leta 1967, ko Lou dobi nagrado Grammy za pesem Dead End Street, katere avtor je David.
Založba Capitol, ki je kot vemo odgovorna za ameriške izdaje plošč skupine The Beatles, se trudi na vse pretege dobiti v svoje vrste tudi izjemnega jazz saksofonista Juliana "Cannonball" Adderleya. Cannonball pogodbo podpiše, vendar le pod pogojem, da sodeluje z Axelrodom. Že njuno prvo sodelovanje postreže z izjemnim hitom in sicer Mercy, Mercy, Mercy avtorja Joea Zawinula s plošče "Live at the Club". Pesem se pozvpne na 11. mesto na ameriški pop lestvici. Uspešno sodelovanje traja vse do Cannonballove smrti leta 1975.
Medtem prične David z rednim sodelovanjem s skupino vodilnih session glasbenikov med katerimi so: Earl Palmer (bobni), Howard Roberts (kitara), Carol Kaye (bas kitara), Don Randi (klavir).... Izvajalci se kar vrstijo: igralec David McCallum, južnoafriška pevka Letta Mbulu, pianisti Henry Cain, Hampton Hawes in Merl Saunders, saksofonist Gene Ammons, trobentač Nat Adderley, aranžer H.B. Barnum, pevec Joe Williams, skladatelj David Rose, pevki Tina Mason in Clara Ward ter skupine: Hard Water, Pride, Funk Inc., The Common People in The Electric Prunes.
David Axelrod pa je znan predvsem po svojih avtorskih delih. Le ta se v svojem času niso preveč dobro prodajala, saj je bil David zelo vizionarski v svojem zvoku. Zelo ritmizirani in prezentni bobni legendarnega Earla Palmerja, izjemne bas linije Carol Kaye, mračni baročni štrajhi, disharmonični zbori, vse to dela Davida Axelroda edinstvenega in vizionarskega. Prav zato velja njegova prva solistična plošča iz leta 1968 z naslovom "Songs of Innocence" za mejnik v žanru Jazza Fusiona, kot tudi prvo konceptualno ploščo nasploh. To je bilo leto, preden je oznako Jazz Fusion prejela plošča "In a Silent Way" Milesa Davisa, s katero postane nesojeni "Oče Fusiona". David se je poslužil pesmi velikega angleškega pesnika, slikarja in vizionarja Williama Blaka in nam ponudil obskurno mešanico jazza, psihadeličnega rocka, baročnega popa...
1. izdaja




2. izdaja




Davida sem odkril preko Williama Blaka. Tako imenovani Nori pesnik ni bil le pesnik, sam je pesem napisal, narisal, iz bakra izrezal, natisnil, pobarval, založil in prodajal. Čudo od deteta.
A le komu je do čudes.....





WILLIAM BLAKE se je rodil 28. novembra 1757 v Londonu. Oče trgovec ga ni poslal v redno šolo, sam ga je naučil brati in ga zalagal z najrazličnejšimi knjigami. Zavzeto se je učil tudi pri velikih slikarskih mojstrih renesanse Michelangelu in Rafaelu. Dobro je poznal najrazličnejše filozofske knjige in Biblijo. Želel je postati slikar in z desetimi leti je začel obiskovati ugledno slikarsko šolo v Strandu, čez 4 leta, 1782, pa je postal vajenec pri slovitem graverju in bakrorezcu siru Jamesu Bisiru. V času brez fotoaparata je bil bakrorezec kralj. Vendar ga je gnala želja po izpopolnjevanju in zato je začel hoditi na Kraljevo akademijo, ki pa jo je Blake, ki se ni bil pripravljen uklanjati, dokaj hitro zapustil.
Znano je, da je odkril poseben tehnični postopek, ki ga je sam poimenoval iluminativni tisk pri katerem je vsako stran knjige, tekst in ilustracijo, vrezal v bakreno ploščo, to odtisnil na papir in pobarval z vodnimi barvami. Na ta način je lahko izdelal samo po nekaj izvodov vsake knjige in še ti so bili v bistvu unikati. Ohranilo se je le nekaj redkih primerkov, ki danes na trgu dosegajo astronomske cene in predstavljajo čudovito sozvočje slike in besedila.
Njegova ustvarjalnost doseže razcvet v obdobju med leti 1788-1793, ko je izbruhnila na dan vsa njegova kreativna sila. Ni naključje, da ta leta sovpadajo tudi s francosko revolucijo in ameriško vojno za nedvisnost, saj mu revolucija ni pomenila zgolj političnega dogodka, ampak predvsem apokaliptično spremembo človeštva.


Več o Williamu najdete na The William Blake Archive Homepage.








Vsak človek je, pravi Blake, v oblasti svoje Utvare, vse dokler ne pride ura, ko ga Ljudskost prebudi in Utvaro v Jezero zaluča. Kaj je Utvara v Blakovem jeziku? Ona je Individum, osredotečen le nase in ji ni mar za dušo, ki jo obseda, ali pač intelektualni stroj, ki ne želeč nikakršnih stikov z življenjem in od le tega ustrahovan, sam v sebi divja.
Blakovi zgodnji deli Songs of Innocence (1789) in Songs of Experience (1794) sta služili Davidu Axelrodu kot navdih za prvi dve solo plošči. Tako kot Blakove pesmi, sta se tudi Davidovi plošči takrat zelo slabo prodajali. Podobne usode? Ne bi rekel, gre bolj za nedojemanje trenutka. Človek, mumificiran v Utvari, ne dovoli ali NE ZNA spustiti Lepote k sebi. Ne odpre se niti za tistega, ki jo spušča. No, pa smo pri Bogu.








Kaj je Bog? Mar ni to starec, ki nekje sedi in opazuje oglodano bedo? Bedno!
Ne, iz kaosa, iz niča piše pesmi,
da drugi jih v zven odene,
za nas, da ostane kakšno seme.

In tako odkrivamo eni druge. Kajti Anglija Williama Blaka je bila Anglija puritanizma, prosvetljenstva in racionalističnih idej, častila je bogastvo, pridobitništvo in udobje. In seveda je bil Blake v takem okolju osamljen in preziran, saj je zavrnil ugled in bogastvo, čeprav bi zlahka imel oboje. Blake je bil globoko prepričan, da je imaginacija najvišja božja iskra v človeku. To pa je pomenilo že skoraj enačenje človeka in boga. S tem je Blake postal ekstremni humanist, revolucionar ali še bolje NOREC.
Odkrilo ga je šele prejšnje stoletje in pesniki kot T.S. Eliot, W.B. Yates in Northrop Frye.


Slutnja Nedolžnosti

Videti v Zrncu peska cel Svet
Nebo v Roži na poljani,
Večni čas imeti v hip ujet
in Večnost obdržati v dlani.


Kdaj so odkrili Davida Axelroda in kdo? Na srečo smo ga odkrili prej. Dr. Dre, DJ Shadow, Eminem, Common, Lauryn Hill in še mnogi Hip Hop izvajalci so semplali gospoda Axelroda. Njegova glasba kar kliče k temu. Bobnarski prehodi, bas linije, otkačeni štrajhi, vreščeče kitare, analogne sintetične pasaže, baročni vokali... David je polje idej.


DISKOGRAFIJA:

Songs of Innocence 1968




Release of an Oath 1968 (pod imenom The Electric Prugnes)




Songs of Experience 1969




Earth Rot 1970




Pride 1970




Messiah 1971




The Auction 1972




Heavy Axe 1974




Seriously Deep 1975




Strange Ladies 1977




Marchin' 1980




Requiem: The Holocaust 1993




The Big Country 1995




Axelrod 2001




Live-Royal Festival Hall 2006 (tudi DVD)








Več informacij najdete na tem linku .


O Nedolžnosti sem že pisal. Do Izkušenj pridemo preko Električnih Čjišp. David je ploščo "Release of an Oath" posnel s svojo skupino izvrstnih glasbenikov. Skupina The Electric Prunes je takoj po skupnem izletu z Davidom na plošči "Mass in F Minor" razpadla. Pogodba z založbo je zahtevala še eno ploščo. Inspiracijo je David tokrat iskal v stari molitvi Kol Nidre. Glasba je nekakšen liturgični sinfo rock. Vokali, godala in pihala prek katerih kričijo težke kitare in orgle. Krasen emocionalen most med Nedolžnostjo in Izkušnjami. HOLY ARE YOU!

Leto 1969 prinaša drugo ploščo po Blakovih motivih z naslovom "Songs of Experience". Plošča je za odtenek manj rockerska kot Songs of Innocence. Orkestracije so grandioznejše, nekašen melanholični kolaž zvoka, ki raje drsi, kot da bi vozil. Izkušnje so dober, vendar grenak učitelj. Vrhunec plošče je vsekakor pesem "The Human Abstract". Začne se kot Satie konča kot Penderecki. Počasi, a vztrajno tone Axelrod v vse večjo temo, ki pa ne doseže še grozljivih razsežnosti teme, v katero nas pahne z naslednjo ploščo. "Earth Rot" iz leta 1970 je plošča o ekologiji. Disonančni 9 članski zbor in 15 članski orkester nas popeljeta prek gnilobe s teksti iz Biblije (Izaijeva knjiga) ter legende Navaho indijancev z imenom "Song of the Earth Spirit". Daleč pred časom je zvenela ta glasba in tudi vizionarsko. Stran A nas svari in opominja, stran B nam kaže znamenja. Earth Rot je glasbeni komentar o stanju okolja. Naj se mora prične!
Enkratno kot Axe. Glasba je bila namenjena za obeležitev 1. dneva Zemlje, a jo je preglasil poboj petih študentov v znamenitem kentskem strelskem obračunu v sklopu študentskih protestov proti vojni v Vietnamu. Še ljudi ne znamo ljubiti, kako bomo znali ljubiti Zemljo.
Za njo pride sodelovanje v Folk Rock projektu Pride, ki zveni, kot bi bila še ena od Axeovih plošč. Kar tudi je. Avtor vseh pesmi je Axe, besedila je prispeval njegov sin Michael, spremlja pa ga njegova stalna super skupina. Kaj več bi še hoteli? Piše se leto 1970.

Naslednja plošča je bila "Messiah". Axe se tokrat dotakne Handla in njegove skladbe Messiah. Lahko le slutite, kako je če se agnostik dotakne totalno religiozne glasbe.
Leto zatem je tu "The Auction" nekakšna zvočna kulisa trgovanju s sužnji. Si predstavljate, da leta 1972 nekdo prepeva o suženjstvu? Obsojeno na propad. Glasba je bliže bluesu, godala odpadejo, začutijo se tudi prvi vplivi funka. Teksti so delo pesnika Paula Dunbara.

Po smrti svojega sina Scotta, Axeova ustvarjalnost zamrzne. Odtali ga šele Cannonball, ki ga spodbuja in prevzame producentsko delo na naslednji plošči iz leta 1974 "Heavy Axe". Na plošči je kar nekaj priredb in le 3 nove skladbe. Sirčkasti Jazz Funk. Axe na tej plošči samo spremlja in ne vodi.
Naslednja je popolni zadetek. Plošča, za katero se še danes tepejo na Ebayu, pa čeprav datira v leto 1975, se imenuje "Seriously Deep". V ospredje stopijo klaviature in precej izčiščeni aranžmaji. Sveti gral za DJ-je. Naslov o glasbi pove vse. Deep Funk z jajci.
"Strange Ladies" iz leta 1977 nadaljuje, kjer je Seriously Deep začela, le da se oddalji od trippynessa in se skoncentrira na groove. Izjemno glasbeno delo in zelo priljubljena plošča med zbiratelji.
Zadnja plošča pred 13 let dolgim premorom, izide leta 1980 in nosi naslov "Marchin' ". Producentske posle tokrat prevzame Earl Palmer. Vrhunec je pesem Jahil.

Ni vrag, da se kot Žid ne bi dotaknil Holocausta v vsaj enem komadu! Posveti mu kar celo ploščo. "Requiem: The Holocaust" je njegovo najtemnejše delo. Glasba je disonantna in atonalna, kar še bolj zgošča že tako gosto temo. Ritem skoraj izgine. Monotoni vokali mu dajejo močan sakralni pridih.
Leta 1995 se prvič sooči s country glasbo na plošči "The Big Country" na kateri obdela 4 country klasike. Prepletajo se vokalne in inštrumentalne izvedbe. Pesmi dobijo popolnoma novo obliko, ki jo lahko ponudi le Axe.
James Lavelle, šef založbe Mo'Wax in DJ Shadow sta glavna krivca za izid nove plošče. Axe je tokrat povlekel kar sedem od devetih komadov iz naftalina in zakrivil še eno briljantno delo. Plošča z enostavim naslovom "David Axelrod" izide leta 2001 in zveni kot nadaljevanje Pesmi. Kot gosta se na njej pojavita reper Ras Kass v pesmi The Little Children in stari znanec Lou Rawls v pesmi Loved Boy, ki je posvečena Davidovemu prezgodaj umrlemu sinu Scottu. Top Five, ni kaj.

Posnet leta 2004 vendar izdan z manjšo zamudo, dve leti kasneje izide DVD z londonskega koncerta z naslovom "David Axelrod-Live at Royal Festival Hall". Uresničenje sanj. Na njem so poleg starih tudi 3 nove skladbe in sicer dve priredbi - Paint it Black Stonsov in Norwegian Wood Beatlov ter popolnoma nova pesem So Low. Vokal za pesem Holy are You prispeva pevec skupine Verve Richard Aschroft. Lepo je videti Axa, kako se zabava medtem, ko ob njegovih nogah raste kup preigranih notnih zapisov.

Axe je Axceptional.